Stockholmski sindrom je sindrom čustvene povezanosti in identifikacije z agresorjem. Ime je dobil po bančnem ropu v Stockholmu leta 1973, ko so se žrtve čustveno navezale na roparje.
Ta solidarnost se lahko včasih pokaže v samem dejanju, ko talci svojim jetnikom pomagajo doseči cilje ali pobegniti policiji. Ta sindrom so znanstveniki raziskovali v okviru viktimologije in prišli do zaključka, da celoten proces temelji na strahu pred še večjim trpljenjem talca, pa tudi na notranji dobroti talca, da pomaga ugrabiteljem. Več energije, kot je porabljene v tem odnosu, težje ga bo prekiniti.
Tako Vikipedia.
Ne vem, ali je kolumnist Davorin Kopše v brezmejnem pesku plaže, ležeč na tleh, iskal ključ ali ga je našel povsem naključno, ko je vrgel kost dinozavra v zverinjak »fejstbuka«: Eden jebeno manj. Ponovil se je 4. avgust, poplava besed, plazovi kričanja, ogorčenja, potoki solza.
Da ne bo pomote. Mislim, da je Sašo Hribar umrl zelo, zelo premlad. Še pokoja ni dočakal, čeprav tam na RTV nekateri delajo še bistveno dlje in bi verjetno ustvarjalno delal še do pozne starosti. Ampak, kot pravi svetopisemsko izročilo: ne veste ne ure, ne dneva…
Toda to, kar se je zgodilo na socialnih omrežjih, zlasti na socialnem omrežju, ki mi je bistveno manj pri srcu kot nekdanji Twitter, sedaj X, pa je poleg začudenja, kako je mogoča taka gonja zoper enega človeka, en stavek, pravi šok. Pa ne toliko, pravzaprav pričakovanih izlivov sovraštva, ki so segali od zmerjanja z gnojem, kriplom, smradom, do, naj se ti zgodi najhujše, in to čim prej, ki ga zmorejo ljudje, ne le v mreži nvojev organiziranih botov. Nekaj drugega. Oglašati so se začeli zmerni, dobro izobraženi, solidno situirani, kritični a prijazni desničarji- češ, o mrtvih vse dobro, izbriši raje to, pa ne ob odprtem grobu in podobno. Samo malo je manjkalo, pa bi se nekateri začeli obračati stran- ne poznam tega Kopšeta…
Pri tem, da je vsega pravzaprav kriv Marcel Štefančič. Nekega dne nas je dosegel šokanten posnetek, ko je rjovel: Nas je jebeno več! In takrat smo lahko prav vsi vedeli, čigava je RTV Slovenija, javna ne, pač pa je last skupine, ki se je preko svojega glasnika poimenovala, oprostite, neprijetno mi je to zapisati, ampak tako je- Jebeni. In tako se jih je ta vzdevek prijel z lepilom. Kot na primer Nitka ali Jogurtna kraljica ali Murgelškrat. Jebeni. Tako pač je.
RTV Slovenija je rdeči center, ki je z redkimi izjemami podpiral kolesariat s prenosi kolesarskih divjanj, pljuvanjem čez covid ukrepe, z odsotnostjo količine kritike res hudih kaznivih dejanj, kot je sramotenje in poškodovanje policistov, poskus zažiga parlamenta z živimi ljudmi noter (še nacisti si tega niso upali, zažgali so ga, praznega, ponoči). Intenzivnost rdečine na RTV Slo določajo Jebeni. In Sašo Hribar je bil eden izmed njih. In nikoli se ni ogradil od skupine Jebenih Marcela Štefančiča. Na koncu je pljuval še čez osamosvojitev. Davorin Kopše je ugotovil, da zdaj v Svetu RTVSlo enoumnih pač manjka eden. Da Jebeni mislijo prav drugače, namreč da zadoščajo predmetu depolitiziacije, je zelo verjetno. Da drugi, v izraziti manjšini, ki ne sodijo v posvečeni krog Jebenih, mislijo prav obratno, je tudi zelo verjetno. Da pa je v Svetu eden manj, pa je gotovo. In jaz sem dojela, da Je Kopše mislil prav to. Težko bi verjela, da bi se, v življenju težko preizkušen človek, veselil nekogaršnje smrti. In pojasnilo, ki ga je potem dal, dokazuje prav to. Gre za to, da je v Svetu RTV eden manj. Da pa sodi v krog Jebenih, pa je določil Marcel Štefančič. Tako izražanje mi ni všeč, je pa všeč očitno njemu in njegovim Jebenim, ker se še noben ni z izjavo ogradil od tega. Očitno živimo ( spet, oprostite) v jebenih časih.
Plaz desničarskih fatv nad Davorinom Kopšetom pa razkriva le vzrok, da poleg goljufanja na voliščih (slednje je zgolj moje prepričanje, da volilne skrinjice na predčasnih glasovanjih ponoči niso varne), na desnici ne zberemo dovolj glasov, da bi sestavili povsem desno vlado.
Namreč, desničarji in desničarke, ljudje, ki jih sicer zelo cenim, sploh niso razmišljali, kaj Kopšetov stavek pomeni, takoj so ga obsodili, da se veseli Hribarjeve smrti, kar je daleč od resnice in se vljudno zgražali, mu svetovali, naj umakne objavo ( kot da bi bila potem škoda manjša), delili moralne nauke in zbujali krivdo v vsakem, ki se ni nerazmišljujoče pridružil tropu prestrašenih. Odkrili so vso bedo Stockholmskega sindroma.
Po dolgotrajnem pranju možganov je največja škoda, ki so jo naredili slovenski komunisti, staro in novodobni, pripadniki Foruma Sao Paolo ter gnila holivudska mašinerija, ta, da se pustimo obremenjevati s krivdo ter posledično pripoznavamo svoje krvnike kot prijatelje. Ne, roparji banke niso bili dobri ljudje. Ukradli so denar ljudem, ki so se, večina, odrekali mnogočemu, da so ustvarili prihranke, ki so jih namenili za nakup stanovanja, za starost, da si bodo plačali bivanje v domu starostnikov, za študij svojih otrok, za pomoč vnukom, pa četudi so imeli roparji, vsak zase, dober vzrok, da so bili žalostni, jezni in potrebni denarja. Nobenega vzroka ni bilo, da bi jim pokazali kanček naklonjenosti. Razen tega, kot pravi definicija : da celoten proces temelji na strahu pred še večjim trpljenjem talca, pa tudi na notranji dobroti talca, da pomaga ugrabiteljem.
Torej, ko sem včeraj razmišljala, ali naj si kravžljam živce in si še sama nakopljem kup odurnih žaljivk na polju primitivnega dela facebooka ali naj si privoščim mirno indijansko poletno popoldne v coni udobja, me je tisti hipni strah takoj minil. Kajti mi smo talci. Talci Jebenih, ki so glavno zlo naše dobe. Niti nesposobna vlada, niti tajkunska zalega, podprta z Murglami, niti zafrustrirani filozofi nam nič ne morejo.
Če se odrečemo strahu pred trpljenjem. Davorin Kopše je to prevzel nase. Nekaj ga moramo biti pripravljeni prevzeti vsi, prav vsi, v vseh mogočih oblikah- da smo zasramovani, da nas mečejo iz služb, da rešujejo naše vloge za bivanje v domu starejših neprimerno dolgo, da nam znižujejo penzije, rišejo črte s ključem po avtih, mečejo pasje iztrebke na grobove staršev, nas ustrahujejo z napovedmi o tožbah zaradi govora, ki ga oni arbitrarno določijo kot sovražnega, da se nas nekateri znanci odrečejo, vse zato, da se lahko začnemo končno razvijati kot zdrava družba in dosežemo avstrijski standard in končno, ljubi mir. Za začetek je potrebno protestirati. Priti na protest upokojencev, priti na protest za čisto pitno vodo- proti kanalu C0, prenehati plačevati jebeni prispevek, v največjem možnem številu!
Več nas je kot v stranki Jebenih, mnogo več!
Mojca Škrinjar
Sep 10, 2023