Članek
Oče naš, daj nam danes naše vsakdanje pivo in kavo!
Objavljeno Apr 01, 2018

Še pred dobrim tednom je snežilo in brilo, danes pa prava pomlad. Velika noč 2018. Opazujem cerkveni vrt na poti k maši. Lepo urejen, odpirajo se narcise, vrtnice brstijo. Kakor vsako leto, praznično vzdušje. Toda, kako drugačno kot v zgodnjih devetdesetih! Takrat nisi v cerkvi našel niti stojišča, če si zakasnil, procesija ljudi ob naznanilu Kristusovega vstajenja, okrog in okrog cerkve. Danes je v cerkvi tretjino manj ljudi, zvonovi pa, kot da bi se splašili, o procesiji pa ne duha ne sluha.

Kristus je obhodil celo sveto deželo. Peš. Le zadnjič, ko je prišel v Jeruzalem, je prijahal. Veličastno, v spremstvu apostolov in drugih ljudi, ki so ga spremljali peš. Prišel je kot kralj. Sedel je na sredini pri mizi, kot kralj, pri tisti večerji, ko je moral povedati, kdo ga bo izdal. In potem je odšel na goro čisto drugače. Pretepen, na prebičanih ramah pa je nosil svojo smrtni prostor, križ. Kakšen odhod…kje je zdaj tisi nadutež, ki se je proglašal za Boga in kralja, so v svojem grenkem zadovoljstvu mrmrali tisti, ki so izprosili pri rimskem birokratu njegovo smrt. Dan se je spremenil v noč, življenje je odšlo iz Kristusa, pribitega na križu, ljudje so žalostni in razočarani odšli in se spraševali, kako to, da človek, ki nikomur ni storil niti rekel kaj žalega, takole konča. Kaj bo šele z njimi. In duh vdaje je zavel med njimi, sklonili so glave in odšli. Le najzvestejši so ostali s Kristusovo mamo, pospravili njegovo truplo v grob in se dostojno poslovili. Mama ni preklela krvnikov, še manj pa butaste množice, ki ni goloroka zavila vratov judovski izdajalski duhovščini in skamenjala rimskih vojakov in birokrata, rev bednih. Ostala je neomajna- vedela je, kljub silnemu trpljenju, da Bog je.

Slovenci smo bili ponosen, vztrajen in priden narod. Ki je imel svoje znanstvenike, iznajditelje, umetnike, podjetnike, kulturnike in športnike. Dokler ni slovenska izdajalska marksistična sodrga pobila skoraj ves cvet naroda ali pa ga pregnala na daljne kontinente. Narod pa je, kot judovski, molčal in trpel. Marksistična sodrga ga je razlaščevala, mu kradla pošteno pridobljeno premoženje, enkrat, dvakrat, trikrat. Postlala je svoji mladini, sposobni ali nesposobni, ji tlakovala poti v politiko, gospodarstvo, uradniške službe, jo pošiljala med učiteljstvo, narodovi mladini pa namenila drugorazredne službe. Razen, če kdo ni prešel med janičarje in je moral zato postati krutejši od sodrge. Sodrga je namenila narodu drobtinice, ki je eno za drugo hvaležno sprejemal in se tresel pred križem ( beri :Hudo jamo, Kočevskim Rogom, Teharjami, Igom, Brezarjevim grabnom in tisočem drugih krajev). Sodrga se je naselila v ukradene vile, posestva, začela voditi podjetja, bolje, uničevati podjetja. Enkrat, dvakrat , trikrat. Nekaj pa je ta sodrga, ki je danes prešla v društvo Globoka država, obvladala odlično- vzdrževati vzdušje strahu, če drugega ne, se ljudje bojijo, da bodo njihove slabe plače in bedne penzije še slabše v negotovih razmerah. Šolski sistem je z odvzemom učiteljeve avtoritete v maniri »Gabrove« devetletke po osamosvojitvi vzgajal pokorne učitelje in učence. Ali mislite, da v Ljubljani obstaja en sam, samcat ravnatelj, ki si upa na glas povedati, da se z županovo politiko ne strinja? Ali en sam samcat direktor nekega javnega zavoda v lasti mesta Ljubljane? Zadnji Mohikanec se je upokojil in utihnil. Ali je to demokracija?

Tiho je bila tudi Kristusova mama, ko je spremila svojega sina, kruto umorjenega, v grob. Kje neki je bil tedaj Jožef, se dostikrat sprašujem. Morda je ostal doma ali zadaj v množici, ker ni imel moči, da bi gledal kaj takega ali pa tega res niti ni dočakal. Toda Marija je verjela, da Bog JE!

Doslej nihče ni ponovil Kristusovega dejanja. Kristusovemu dostojanstvenemu prihodu v Jeruzalem je sledil prav nič dostojanstven zemeljski konec. Toda nekateri so upali in verjeli, da Bog je. Kristus je tretji dan od svoje smrti vstal. Osupnil je cel Jeruzalem in Rim. Pokazal je svetu, da obstaja nekaj več od vsakdanjega plazenja pred oblastniki, lovljenja drobtinic in pasje hvaležnosti zanje.

Mi, drugorazredni v Sloveniji, smo že šli čez marsikatero Kalvarijo- zasmehovanja, lažnega obtoževanja, obupa in upora. Zato vemo, da Bog je, pa tudi pekel. Pekel je v resnici to, da živiš v ukradeni vili, z ukradenim denarjem, in da v resnici sploh nisi za nič sposoben, razen da si tat. Pa naj gre za krajo vil, podjetij in posestev, krajo našega težko zasluženega denarja, krajo imen, krajo našega dostojanstva. Kapljica upora je prerasla v val in spodnesli smo lažnivo sodrgo, pognali čez meje zločinsko armijo, ki je streljala po naši domovini. Toda hinavska komunistična »duhovščina« se je zalezla v vse pore družbe, prelisičila narod in ga ponovno poskuša podrediti. Skrita v ozadju, Globoka država išče naivneže, da ji služijo kot krinka, tožilci pozabljajo vlagati obtožnice proti članom društva, davčna uprava stisne vsakega majhnega obrtnička za 10 evrov pozabljenega plačila davka, in dopušča večmilijonske davčne dolgove članom in prijateljem Globoke države, hišne preiskave tajkunov končajo v zastarelih in uničenih dokazih, hkrati pa za nič premečejo domovanja navadnih državljanov in jim obesijo lažne obtožbe. Samo zato, ker so se uprli Globoki državi.

Toda upor se je vendar začel. Videli smo krajo TEŠ 6, videli smo krajo v zdravstvu, videli nepredstavljivo krajo v bankah. Videli smo neverjetno pačenje in zviranje naduteža brez vsakršnega dostojanstva na zaslišanju o bančni luknji. To je pekel, da mora živeti v taki koži, zraven pa nekje tiho, tiho v njem tiktaka stavek: Bog je. Kajti če ne bi bilo tako, ne bi videli takšnega vedenja, ki je plod brezglavega strahu. Tisto, da je naročil, da šolski otroški zbori ne smejo imeti v božičnem času, zunaj vsakega cerkvenega obreda, božičnega koncerta, je povzročilo manj materialne škode, je pa ravnateljem in ravnateljicam še bolj zmehčalo hrbtenice, razen če niso bili že tako ali tako krščeni v Dražgošah.

Toda upor se je začel. V učiteljski stavki, ki so jo globokodržavniki sprva spretno usmerili v boj za malenkost boljše plače. V resnici bi se morali učitelji in ravnatelji boriti za svoje izgubljeno dostojanstvo. Ki ni le zgolj njihova suverena odločitev, ki jim gre po zakonu, kje bodo imeli koncerte, temveč še mnogo več.

Sem ter tja si kakšen sodnik upa soditi v nasprotju z navodili Globoke države, sem ter tja kakšen novinar ali medijski voditelj upa misliti s svojo glavo in narediti po svoje, kljub silnemu strahu, da ga bodo spravili iz službe.

Če letos ne bomo izvolili sposobnih ljudi, ki jih ne bo nastavila Globoka država, bo s Slovenijo konec. Že zdaj ne zaležemo več kot ena nemška avtomobilska fabrika, prehitele so nas države, ki so nekoč sodile v sovjetski blok in smo se jim posmehovali. Demokracije, kjer bi kdo upal kaj črhniti proti režimu, skoraj da ni, redki primeri pa nikoli ne vemo, kje in kdaj nas čaka udarec, kje le bi lahko sploh zasedli kakšno vodilno mesto, prej na luni kot v Sloveniji. Ali res zadošča le tisto pivce in kavica na dan, poceni oblekice in nekaj bencina za v tank, obisk nogometne tekme in bolj ali manj poglobljen čvek s prijateljicami, ah, enkrat na leto gremo za teden dni na hrvaški otok, morda dva, tri dni smučanja, pa je krog zaključen. Da o tistih pozabljenih starčkih, ki prekladajo cente svojih ubornih penzij, sploh ne govorimo. Na Metelkovi v Ljubljani pa obstaja hiša brez vratnega krila, kjer se dan za dnem, uro za uro na pet minut menjajo čudni ljudje, noter in ven hodijo z nahrbtniki. Bela Ljubljana je bela od kokaina. Ali je to sploh življenje?

Zakaj večina Slovencev pričakuje tako malo od življenja? Zakaj nasede znova in znova lažnivim obljubam? Zakaj ne prepozna goljufov s sladkimi besedami, praznimi obljubami in narejenimi nasmehi? Smo res tako ZELO neumni ali samo prestrašeni?

Res je, da je Kristus umrl sramotne smrti, kakor sužnji na križu. Toda vstal je od mrtvih, svobodnejši od vseh, premagal smrt in judovsko ter rimsko sodrgo. Ter nam dal upanje, da dobro lahko premaga zlo.

Združiti se moramo vsi tisti drugorazredni, ki stojimo zadaj v množici in premagati strah. Dvignimo se iz pepela kakor Kristus iz smrti in zahtevajmo več. Dobro življenje. Zaslužili smo si ga. Lahko ga dobimo. Samo enkrat živimo. Le združeni v resnici bomo dosegli več. Zahtevajmo več!


Mojca Škrinjar

#ZnanjeJeMoč #MojcaŠkrinjar