V času, ko je Unesco pripoznal in uvrstil Plečnika v svetovno dediščino, Ljubljana še vedno razstavlja sramoto razpadajočega Plečnikovega stadiona.
Če danes vsi obiskovalci hodijo v Stožice na nogometne tekme, so generacije pred tem sedele na tribunah Plečnikovega stadiona in se navduševale ali žalostile nad najbolj oboževanim športom na svetu, nogometom. Nato so se zgodile Stožice, stadion, ki je med gradnjo buril duhove, zamere še danes niso pozabljene, je pa nedvomno bolj primeren za nogometne prireditve, čeprav vedno ne zapolni vseh sedežev. Ob tem dejstvu je tudi centru Ljubljane bližji Plečnikov stadion izgubil nekdanji pomen za nogomet.
Usoda Plečnikovega stadiona je nenavadna. V današnjo last tripartitne družbe Mestne občine Ljubljana (MOL), javnega zavoda za šport, javnega zavoda Olimpijski komite Slovenije (OKS) ter zasebnika, uspešnega in znanega podjetnika Joca Pečečnika, je prešel tudi iz nerazumljivega lastništva SCT, propadle državne družbe za gradnjo cest, ki jo je vodil Ivan Zidar. Od prvega podpisa omenjene tripartitne pogodbe pa je preteklo več kot desetletje. Od samega začetka projekt razburja tako sosede načrtovane zgradbe kot kulturnike. Zakaj?
Tole bi po projektu, ki ga pravno utemelji tripartitna pogodba med MOL, podjetnikom in OKS, ostalo od Plečnikovega stadiona. Prepoznate še kaj Plečnika v tem?
Na ministra Simonitija in Vizjaka so se obrnili z odprtim pismom dekan UL FA izr. prof. dr. Matej Blenkuš, predstojnik katedre izr. prof. dr. Jaka Bonča, predstojnica katedre, izr.prof. dr. Petra Čeferin, doc. dr. Ilka Čerpes, predstojnica katedre izr. prof. dr. Alenka Fikfak, prodekan prof. mag. Tadej Glažar, izr. prof. dr. Sonja Ifko, začenši :
»…. na Vaju se obračamo s prošnjo, da storita vse, kar je v vaši moči, da v okviru svojih pristojnosti preprečite nadaljevanje projekta Bežigrajski športni park (BŠP), saj po našem strokovnem mnenju nedopustno posega v Plečnikov stadion, ki predstavlja ključni sestavni del slovenske kulturne, arhitekturne in urbanistične dediščine… Plečnikov stadion je bil leta 2009 razglašen za spomenik državnega pomena. Obstoječi prostorski akt (OPPN) ni skladen z določili omenjenega odloka in prav zaradi tega je spomenik danes ogrožen.«.
Podobno obupano, roteče pismo z željo po zaščiti Plečnikove dediščine so napisali predsednica ICOMOS Slovenija izr. prof. dr. Sonja Ifko; prodekanja prof. dr. Mojca Golobič, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo; predsednica Društva arhitektov Ljubljana Jadranka Grmek; predsednik strokovnega sveta ZVKDS prof. dr. Matej Klemenčič, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta; članica DAL, koordinatorka nominacije Plečnikovega stadiona v program Europa Nostra Kaja Lipnik Vehovar; predstojnica Oddelka za umetnostno zgodovino doc. dr. Katja Mahnič, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta; predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta doc. dr. Mija Oter Gorenčič, ZRC SAZU; predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva dr. Andrej Smrekar, muzejski svetnik, Narodna galerija; doc. dr. Blaž Šeme, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje; član 10 DAL prof. dr. Aleš Vodopivec, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo; članica strokovnega sveta ZVKDS prof. Maruša Zorec, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo.
Prošnje so bile bob ob steno, Mestna občina in Olimpijski komite Slovenije sta leto za letom s podjetnikom Jocom Pečečnikom obnavljala trajanje pogodbe, šele minister za kulturo dr. Vasko Simoniti, je umaknil soglasje k projektu obnove štadiona v začrtani obliki, zato si je prislužil oznako najslabšega kulturnega ministra v zgodovini Slovenije, ki mu jo je pritaknil sam župan glavnega mesta Zoran Janković. Toda s to slabšalno trditvijo je posredno ozmerjal tudi druge avtoritete akademskega sveta.
Kolos stekla in drugih zgradb popolnoma zasenči Plečnikovo stvaritev.
Kolos stekla in drugih zgradb popolnoma zasenči Plečnikovo stvaritev, kar je v popolnem nasprotju z načeli varovanja kulturne dediščine, zato je minister Simoniti popolnoma upravičeno sledil klicu stroke in umaknil soglasje.
Mednarodni natečaji so vseh vrst in za njih velja isto kot ocenjevanje verodostojnosti znanstvenega članka s stališča povprečnega državljana. Verjeti eni reviji in drugi »reviji«, v kateri je bil članek objavljen, je stvar ugleda te publikacije, ki se mora pohvaliti z izborom člankov uglednih znanstvenikov in tradicijo izhajanja. Četudi je bil projekt izbran na mednarodnem natečaju, je dobil tako krepke zaušnice, da niti pomisliti ne smemo, da bi bil v tej obliki kdaj dokončan.
» Ko se razpravlja o tem, da je lastnik zaščitene nepremičnine zasebnik, se pozablja na to, da je (bil) stadion javna (občinska) solastnina, da je bil namenjen za javno rabo kot športna površina, torej bi moral dobiti status »grajeno javno dobro«, izvzeto iz pravnega prometa, posledično z ničnostjo pravnih poslov še pred tem, ko se je čisto privatiziral, kar bi morala biti tudi skrb (in osebna odgovornost) mestnih svetnikov, ko odločajo o pogodbenih odnosih družbe BŠP.«, smo lahko prebrali v odprtem pismu meščanke, ki ji je mar za javno dobro.
Kolikor lahko pritrdimo podjetniški logiki in etiki, je potrebno zaključiti zadevo na način, ki bo omogočil spoštljivo obnovo in nadaljnjo trajnostno uporabo stadiona, kakor tudi omočiti pošten umik ali redefinicijo sodelovanja s podjetnikom. Grmeti z govornice ljubljanskega župana in čez palec navreči, naj država plača podjetniku petnajst milijonov, ki naj bi jih vtaknil v projekt podjetnik, pač ne gre. Označevanje ministra Simonitija, intelektualca par excellence, z najslabšim ministrom ter računanje na pamet, zveni kot najneverjetnejše nespodobno povabilo, tudi ni sprejemljivo. Dogajanje na zadnji seji MOL (op.p. 15.11.2021) v zvezi s Plečnikovim stadionom nas lahko le žalosti.
Plečnikova dediščina, mnogi akademiki, intelektualci, domoljubi in ljubljanoljubi si ne zaslužijo takšnega odnosa, zato bo potrebno iskati rešitve drugod, predvsem pa na drug način. Na potezi je Ministrstvo za kulturo, kar zadeva oceno stanja ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, kar zadeva trajnostno, koristno in spoštljivo uporabo v skladu s kulturno varstvenimi standardi obnovljenega stadiona. In na potezi smo Ljubljančanke in Ljubljančani, ki moramo stopiti v bran bogastvu našega mesta.
In kaj si lahko predstavljamo kot trajnostno uporabo obnovljenega Plečnikovega stadiona v obliki, ki jo je začrtal sam Plečnik? Nedvomno je to prostor za druženje pri raznovrstni rekreaciji meščanov, zlasti mladine iz nemalo bližnjih osnovnih in srednjih šol, prizorišče večernih koncertov na prostem, shajališče turistov, ki se odpravijo na ogled Plečnikovih stvaritev v Ljubljani in osrednjeslovenski regiji, prostor spoštljivega umetniškega ustvarjanja, razstavni prostor, skratka Plečnikov odprti center, ki bo v loku njegovih del povezal Plečnikovo pot od njegovega doma skozi Ljubljano in še dlje.
17.11.2021 Mojca Škrinjar
Ne, hvala.
Trenutno stanje projekta
Vir fotografij: http://bsp.si/
Nov 17, 2021