V času tranzicije, ko se je sesuvala prejšnja država v sunkih inflacije, totalitarističnih poskusih zatreti vsakršno svobodno misel, je zakonodajno praznino ugledala peščica posvečenih ...
V času tranzicije, ko se je sesuvala prejšnja država v sunkih inflacije, totalitarističnih poskusih zatreti vsakršno svobodno misel, je zakonodajno praznino ugledala peščica posvečenih ter ob nedomišljeni gradbeni zakonodaji uspela ustvariti probleme, ki še trideset let po osamosvojitvi niso rešeni ter mučijo prebivalce Ljubljane.
V Ljubljani so tako nekega dne stanovalci soseske za Bežigradom BS3 ugotovili, da na mestu pred svojim blokom ne morejo, tako kot sleherni dan poprej, parkirati svojega vozila. Ker so bile nameščene zapornice, ob njih pa zahteva za plačilo. Presenečeni so izvedeli, da je zemlja, za katero so mislili, da pripada bloku, tako imenovana funkcionalna površina, last nekega zasebnika, ki je pokupil vse te površine. Niso izvedeli, po kakšni ceni, niti kako je to mogoče. S posredovanjem občine so nekako rešili svoj problem že pred desetletjem in več.
Druga skupina prebivalcev, v znamenitih Fondovih blokih za Plečnikovim stadionom, je ugotovila, da bo med klopcami, kjer so pred bloki počivali v sončnih dneh ob gredicah s solato in rožami, zrasel nakupovalni center in nova stanovanja. Boj prebivalcev, združenih v civilno družbo, je trajal dvanajst let, da je sodišče razsodilo, da zemlja, za katero so se borili, res pripada blokom samim. Župan in investitor sta napovedala pritožbo. Morda bodo čez pet, deset let, prebivalci zopet lahko mirno sedeli med svojimi rožami in regratom, Plečnikov stadion pa bo končno dobil svojo prvotno podobo, potem ko bodo dokončno propadli načrti, kako ga povsem izničiti v kolosu stekla in trgovskega centra.
Tretji so sredi bitke, da obdržijo prostor, ki med bloki diha svobodo, zdravje in veselje, kjer se srečujejo mamice z vozički, starejši na klepetu, kužki v veselem poskakovanju. Prostor, ki kljub gosti pozidavi, ki se ne meni za človekovo potrebo biti v naravi, omogoča občutje prvinskega. To je soseska SŠ6, zelenica, stisnjena med bloki, ki mejijo na prometno Celovško cesto v Ljubljani ter Vodnikovo cesto, kjer stoji šola Valentina Vodnika z znamenitim napisom o znanju, ki je luč. Prav ob teh blokih je človek, ki je imel dostop do podatkov investitorja, kupil zemljo, ki bi jo po pogodbi moral vrniti občini, ta pa bi jo namenila za funkcionalno površino bloka za stanovalce, ki so kupili stanovanja. Tega novi investitor ni storil, želel pa je zazidati zelenico v celoti in narediti nove bloke in nova stanovanja. Na zemlji, ki je ne bi smel nikoli kupiti. Čeprav ne vemo, koliko je dal za ta nakup, so pa sumi, da ne prav veliko.
Ljudje, ki so bili v socializmu razlastninjeni ali so bili prisiljeni prodajati svojo kmetijsko zemljo po nizki ceni, sicer bi jim jo bili nacionalizirali, so že davno mrtvi. Njihovi potomci bi bili lahko bistveno premožnejši, pa se ne oglasijo. Ljudje, ki so na tej zemlji kupili stanovanja v blokih, ki jih takrat gradil še »družbeni« investitor, danes razmišljajo zgolj še o tem, ali bodo še videli nebo iz svojega stanovanja, ali bodo še lahko uživali zelenje pred vrati, ali bodo njihovi otroci, ki hodijo v sosednjo šolo, imeli igrišče. Toda tudi ti se bodo prej postarali, preden bodo preko sodišč dosegli, da se jim prisodi pripadajoče funkcionalno zemljišče.
Kaj pravzaprav je funkcionalno zemljišče?
To je prostor neposredno ob večstanovanjski stavbi, ki omogoča dostop k stavbi, vzdrževanje te, nudi vsaj minimalno razdaljo do prometnejše steze ter omogoča nasaditev zelenja.
Ljubljana je pridobila v preteklosti laskav naslov Zelene prestolnice Evrope. Zaradi količine zelenja, ki jo ima Ljubljana, pa tudi Slovenija, sodimo v vrh zelenih držav. Toda to je le en vidik. Stanovalcu v betonski džungli zelo malo pomeni razveseljujoč podatek, da imamo pogozdeno ogromno količino države, dokler je to zelenilo daleč od njih. Ljudje si želijo zelenja pred lastnim pragom, parkov, gredic, mest prijetnega in zdravega druženja, ne le tam daleč, na Pokljuki ali nekaj bližjem Rožniku.
Zgodba s SŠ 6 se zdaj obrača v grotesko trideset in več letnega boja s sodnimi mlini ter zvito pragmatiko ljubljanskega župana, ki je podlegel investitorjevi gonji ter z njim sklenil nespodoben dogovor- ne bo ogromnih blokov, samo dva majhna bosta. Zdaj je nit potrpljenja počila. Prebivalci nočejo niti zmanjšanega obsega gradnje. Dovolj jim je. Hočejo svoje funkcionalne površine, hočejo zelenico svobode in zdravja med bloki. Dovolj jim je sodnega mečkanja, ki traja tako dolgo, kot nek vrhovni sodnik išče svojo diplomo. Hočejo svoj mir, svoje zelenje in pravno državo.
Mojca Škrinjar, Ljubljana - Šiška
( tista poslanka, ki je predlagala ministru za pravosodje, naj reši vse podobne zadeve kot je ŠS6 z zakonom, ki bi vse vrnil v prvotno stanje, preden je investitor kupil zemljo ob blokih pa jo je ta zavrnil, češ da je najbolje stvar prepustiti sodišču)
vir slike: https:// kubusarhitektura.com/sl/sisenska-soseska-ss-6/
Lj, 10.02.2022
Feb 10, 2022