V Državnem zboru je v obravnavi Zakon o dolgotrajni oskrbi. Prestal je javno predstavitev, obravnavo na odboru ter razpravo na plenarnem zasedanju parlamenta. To je zakon, ki bo omogočil, da bomo vsi, ko bomo stari in ne bomo mogli povsem sami ...
V Državnem zboru je v obravnavi Zakon o dolgotrajni oskrbi. Prestal je javno predstavitev, obravnavo na odboru ter razpravo na plenarnem zasedanju parlamenta. To je zakon, ki bo omogočil, da bomo vsi, ko bomo stari in ne bomo mogli povsem sami skrbeti zase, dobili ustrezno pomoč. Za to bomo v skladu z duhom naše ustave, ki narekuje v socialni državi solidarnost med starejšimi in mlajšimi, bogatejšimi in revnejšimi, namenili tudi javna sredstva.
Eden izmed vabljenih gostov na sejo Odbora za zdravje minulo soboto mi je ob mojem opozorilu, da bo zasedanje verjetno trajalo pozno v noč, pred vrati dvorane rekel, da je tega navajen, in da je prvič sedel v komisiji za pripravo zakona že leta 2000. Torej, pred dvajsetimi leti. Kar kaže, da gre za zahteven zakon. Predsednik Vlade RS je povedal, da je bilo na Ministrstvu za zdravje narejenih več kot 120 verzij zakonskih besedil in pristavil, da pričakuje, da zakon zagleda luč sveta čim prej. Na odboru za zdravje smo bili nato priče uro in pol nepretrgano dolgem govoru poslanca Janija Möderndorferja, iz stranke LMŠ, ki je sijal od nasprotovanja zakonu ter našteval napake zakona, tako da je še predstavnica Srebrne niti, ki je sicer tudi žolčno nasprotovala zakonu, pod okriljem noči pobegnila iz parlamenta. Svoje nasprotovanje so izrazili tudi v stranki SAB, z opozorilom, da je zakon slab, temu pa so se pridružili tudi v stranki Socialnih demokratov. Nekaj razpravljavcev pa je preveč očitno izkazalo, da pravzaprav sploh niso dobro prebrali besedila zakona. Na plenarnem zasedanju pa smo bili priča vehementnim naštevanjem »dejstev«, da je zakon slab. V resnici drži to, da tudi do plenarne obravnave zakona niso prebrali, še manj pa razumeli, kar odpira vprašanje o opravilni sposobnosti nekaterih razpravljavcev oziroma razpravljavk. Težko je razumeti, da so ljudje, poslanci, ki si na vse kriplje prizadevajo, da zakon ne bi bil sprejet. Lahko le ugibamo, ali jih daje zgolj zavist, da v mandatu Šarčeve vlade, pa tudi mnogih prej ne, niso zmogli pripraviti sicer res zahtevnega zakona ali pa je res mogoče, da opozicija z nazivom KUL zlorabi celo varno starost zgolj za rušenje vlade Janeza Janše.
Dolgotrajna oskrba je v zakonu urejena kot javna služba, kar pomeni, da je to za družbo potrebna dejavnost, preko katere se zadovoljujejo javne dobrine in storitve, ki jih v javnem interesu trajno in nemoteno zagotavlja državna oziroma lokalna skupnost, kadar in če jih ni mogoče v celoti zagotavljati na trgu, ter pri tem njen prvenstven cilj ni pridobivanje dobička. Vzpostavila se bo mreža institucij, ki bo zagotavljala to javno službo, katero bodo prednostno sestavljali javni zavodi v javni mreži, kot fleksibilna podpora pa se bodo lahko vključevali tudi zasebniki. Vzpostavljen bo sistem normativov ter sistem kakovosti.
Zakon je kot pravno besedilo primerno hierarhično urejen, sistematičen in naslavlja vse prebivalke in prebivalce Slovenije, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. To pa so starejši, ki ne morejo povsem sami skrbeti za sebe, pa tudi invalidi. Pri tem je treba povedati, da se ohranja že pridobljene pravice invalidom, slepi in slabovidni lahko ohranijo sedanji sistem , ki jim omogoča dodatek za pomoč in postrežbo, lahko pa se odločijo za nov sistem, ki je po oceni boljši za njih, vendar je odločitev prepuščena njim.
Zakon uvaja nacionalni Strokovni svet, ki daje strokovna izhodišča in strateške dokumente za razvoj dejavnosti dolgotrajne oskrbe.
Dolgotrajna oskrba se bo tako izvajala v instituciji ali na domu. Institucije bodo bivalne enote, oskrbni in negovalni domovi, kamor se bo človek lahko umestil glede na svoje potrebe- nazivi teh domov povedo vrsto potreb. Ustanovitelj teh domov bo Vlada RS, torej bodo to javni zavodi, lahko pa bo podelila tudi koncesijo za to zasebniku in predpisala pogoje za pridobitev koncesije. Občina bo ustanavljala javne zavode, ki bodo izvajali oskrbo na domu.
V primeru, da bo ustanovitelj ugotovil, da javni zavod ne zmore opravljati dolgotrajne oskrbe, bo podelil koncesijo zasebniku ob zahtevanih pogojih. Oskrbo na domu pa bo lahko opravljal tudi samostojni podjetnik ali fizična oseba, ki samostojno opravlja dejavnost ali nosilci dopolnilne dejavnosti in dobi dovoljenje ministra, pristojnega za socialno varstvo. Ta bo izdal dovoljenje tudi javnemu zavodu ali zasebniku, ki bo izvajal dolgotrajno oskrbo v bivalni enoti, minister za zdravje pa bo izdal dovoljenje za opravljanje v negovalnem domu. Izvajalec bo moral biti vpisan v register izvajalcev. Javni zavodi in koncesionarji bodo tvorili javno mrežo, zasebniki jo bodo dopolnjevali po potrebi, kadar ne bo dovolj javnih zavodov, vsi skupaj pa bodo opravljali javno službo.
V zakonu je posvečena posebna pozornost kakovosti, tako da so natančno opisani pogoji za opravljanje DO, zahtevani kadrovski in prostorsko tehnični normativi, presojala se bo zmožnost izvajalca, ali lahko opravlja vse zahtevane storitve, obvezno bo znanje slovenskega jezika in nekaznovanost. Pri vseh izvajalcih se bo opravljal nadzor izvajanja DO, administrativni, torej zadostitev predpisanih pogojev ter redni strokovni nadzor praktičnega izvajanja. Administrativni nadzor bo izvajal minister za področje sociale, strokovni pa minister za zdravje, lahko pa bo to nalogo delegiral zdravniški zbornici. Delo pri izvajalcu DO bo vodil koordinator DO, ki bo pripravljal izvedbeni načrt in preverjal izvajanje ter poročal o izvedbi.
Vstopna točka za pridobitev pravice bo organizacijska enota Zavoda za zdravstveno varstvo, kjer bo upravičenec ali zanj skrbnik lahko vložil vlogo. Utemeljenost uživanja pravice se bo preverjala vsakih pet let.
Dolgotrajna oskrba ne vključuje nastanitve in hrane, torej »hotelske storitve« v bivalnem domu, vključuje pa potrebno medicinsko, negovalno in drugo oskrbo, ki jo človek potrebuje, če je nastanjen v domu, ali pa če stanuje doma. Dolgotrajna oskrba se bo delno financirala iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, delno iz obveznega zdravstvenega ter pokojninskega in invalidskega zavarovanja, delno iz državnega proračuna, sredstev demografskega sklada, sredstev proračunov EU, donacij in drugih virov. Večstebrna zasnova financiranja zagotavlja stabilen in robusten sistem, ki se ne bo mogel zamajati ob morebitnih krizah.
Zakon o dolgotrajni oskrbi zamika uveljavitev zakona, tako da bodo lahko pripravili ustanovitelji vse pogoje za delovanje institucij oziroma koncesionarjev, opravili vse, kar je potrebno za zagon dejavnosti v institucijah, dopolnili zmogljivosti oziroma razpisali koncesije, če ne bodo imeli zmogljivosti v javnih zavodih, pristojni ministri pa sprejeli potrebne pravilnike, ki izhajajo iz zakona.
Po dvajsetih letih truda različnih vlad ter pogovorov s strokovnjaki Slovenija končno dobiva vzdržen zakon, ki bo omogočil varno staranje. Pričakovati je, da ga bodo podprli vsi, ki razumejo, da je bil skrajni čas za sprejem, pa ne le zaradi zaveze EU, temveč zaradi ljudi, ki smo soustvarjali to državo in si zaslužimo varno starost.
23.11.2021 Mojca Škrinjar
Nov 24, 2021