Zdaj se predvaja
mojcaskrinjar
Ekskluzivni posnetki
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Šolanje med epidemijo Prispevek, objavljen v Mohorjevem koledarju 2021

Dolgo časa sedim, premišljujem in pišem. Besede iščejo svoj smisel v povedih, ki se združujejo v sporočila in na koncu v bistvo, simbol, ki se bo  v bralčevi glavi spremenil v razumljiv uvid in morda, čisto malo, spremenil njegov tok razmišljanja. Za čolniček  usodne centimetrske spremembe kota  ročice motorja prekooceanki pomeni zgolj las pajčevine, ki odleti in se izgubi v morju. Toda, če le dovolj dolgo časa vztrajamo na njej, nas ta centimeter odnese na povsem drugo stran sveta, kot  tja, kamor smo nameravali.  Misel se ustavi v brezvetrju, ideje zbledijo. Vstanem in se odpravim po skodelico kave. Na pol poti se ideja zbudi in vrnem se k črkam in pozabim na kavo. Besede se najprej plaho zarisujejo na beli površini računalnikovega stekla, nato stran počrni. Tok se ne ustavi, sem ter tja zavije, premisli, nato zopet divja naprej, tja do tretje strani, kjer se v dvomu obrne in pogleda nazaj ter se vpraša- je prav? Od kod je vzniknila ideja, iz misli ali koraka ali pa je bil le dovolj nagib glave in spremenjen kot pogleda, zajem sape, poblisk svetlobe?

V  vsakdanu, ponavljajočem ritmu življenja, udobju dobrih in starih navad se izgubi navdih in ustvarjalnost. Problemi, naj bodo še tako neprijetni, žalostni življenjski dogodki, družbene krize, če le niso preveč dolgotrajne, premaknejo naše navade, misli, uvidimo nenadoma tisto, česar v  močvirju vsakdana nismo mogli.

Smešno, toda razveselila sem se spremenjenega načina poučevanja na daljavo, ki je postalo nujno zaradi splošne karantene, ki je povsem obrnila način našega življenja. Končno je prišla v šolo sprememba. Mnogi starši so povedali, da že dolgo niso  bili z otroki tako srečni. Imeli so čas za svoje otroke. Že res, da so morali  najmlajšim  pomagati pri nalogah, saj  niso dovolj samostojni, da bi sami delali po učiteljevih navodilih, morda  pa so imeli priložnost spoznati, na kakšen način se njihovi otroci učijo, kakšne so njihove posebne zmožnosti, kaj jih muči pa tudi to, ali je snovi dovolj ali morda preveč.  Starejši učenci in dijaki so morali v polni meri pokazati svojo samostojnost. Nihče ni pričakoval, da bo njihov odziv tako odličen, kot  je bil. Toda za to obstaja razlog. Prvič so bili v povsem enakovrednem položaju kot odrasli, popolnoma odgovorni. Pretrgali so popkovino, ki smo jo spletli  v slovenskem šolskem sistemu preko dimne zavese pravic učencev, ki ustvarja pretirano zaščitniško držo  odraslih do  mladih ter jih na ta način pohablja in ustvarja neodgovorno pobalinsko vzdušje, kjer so po pravilu  bolj ali manj znajdejo vsi. Tokrat so učenci in dijaki točno razumeli in sprejeli, da je čas učiteljeve razlage omejen, in da je njijovo pridobljeno znanje odvisno predvsem od njih samih. Postali so center, ne objekt pouka. Začutili so, da so z učiteljem na isti strani reke, ter da lahko le  s skupnim trudom in medsebojnim zaupanjem pridejo na drugi breg. Postali so izziv samim sebi in ga v polni meri izkoristili. Ker se praviloma bolje znajdejo v svetu računalniških programov kot povprečni odrasli, so lahko računalniške igrice zamenjali za učna gradiva. In tako je učenje postalo igra. No, vsaj malo. V resnici bi moralo biti učenje igra, izziv, adrenalin, očarljivost. Pa to ob današnji pedagogiki in učnih načrtih ni.

Učitelji so bili zmagovalci covida -19. Čez noč so postali učenci novih tehnologij, ob tem pa še avtonomni  odločevalci o  določanju prioritet.  Končno so se lahko odločili,  kateri cilji in vsebine so res pomembni v učnih načrtih. Lahko so  diferencirali delo, torej nekemu dijaku naložili nekaj, česar drugemu niso, zgolj zato, ker so se oni odločili, da je za dijaka to bolje. V odsotnosti bojazni, da bi  izpustili katerega izmed stotin ciljev in standardov znanja in posledično umanjkanju učenčeve, dijakove pravice!, da so mu posredovani vsi obvezni cilji in vsebine, so izbrali tisto, kar je res potrebno. In potrebno je v resnici veliko manj, kot je zapisano v  laboratorijskih,  zastarelih učnih načrtih, ki jih  fevdalizirani zavod za šolstvo dela vsakič znova na povsem enak, neustrezen način, ob tem pa se proglaša za profeta pedagogike. Nič osebnega ni za tem. Ne gre za slabe delavce tega zavoda, gre za popolno odsotnost ideje, kaj moderno učenje sploh je. Ob prepolnih omarah  t.i. ciljno raziskovalnih projektov na ministrstvu za izobraževanje ni svežine, ni realnosti, ni napredka. Preprosto zato, ker tičimo v nepravih predstavah, kaj  učenje sploh je. Učenje in naučeno pač ni preslikava znanstvene discipline  neke stroke, temveč je umetnost življenja samega, zmes zmožnosti čudovitih človekovih intelektualnih zmožnosti, ki jih okvirjajo čustva in samopodoba.

Alternativne pedagogike, kot sta pedagogika Montessori in Waldorfska pedagogika, ki poskušajo odkriti sprožilce učinkovitega učenja, sodobna znanost o delovanju človekovih možganov nam ponujajo drugačne poglede, od koder lahko izpeljemo najbolj izzivalne ideje. Bi se morda  lahko bolje naučili slovenščine, če bi bilo na urniku manj ur tega predmeta pa več ur gibanja? Bi znali lepše in bolj učinkovito uporabljati jezik, če bi namesto obnov izumljali lastne zgodbe, smešne in žalostne, predvsem pa,  z večjim veseljem brali? Bi učence zanimali skriti dnevniki slavnih ali bi jim jih  sami napisali?  Bi bolje razumeli geometrijo, ko bi morali oceniti  velikost polovice telovadne dvorane z vrha plezalne stene ali hitrost pri fiziki, če bi odtekli kroge na šolskem igrišču in primerjali čase tekačev? Bi bilo bolje, ko bi učence  namesto rožnatih, rumenih in zelenih barv sten šolskih hodnikov spremljale fotografije  delov bencinskega motorja. Bi znali več francoščine ali angleščine, če bi jutra v šoli  začenjali s poročili tujih televizijskih postaj? Ali pa bi si uredili misli z jutranjo molitvijo ali transcedentalno meditacijo? Morajo res vsi učenci znati tisto in ono ob približno enakem času- sicer v tekmi za oceno potegnejo kratko?

Na vsa  pametna in neumna vprašanja bi veliko lažje odgovorili, ko bi bilo v šolah snovi manj, pa več časa za poglabljanje. Laže bi tudi odgovorili, ko bi imeli več alternativnih šol, zasebnih in javnih. Ter manj poudarka na pravicah, ki  mimogrede ustvarjalnost skrčijo v normative in standarde, ter več na odgovornosti za kakovost lastnega življenja. V tej krizi je nastala v pedagogiki časovna črna luknja, vsaj za kratek čas, ki je čudovito  zatresla ustaljene vzorce in, upam, trajno okužila učeče in učitelje, da bi hoteli in zahtevali svežega zraka v sparini današnjega šolskega polja.

Naši dijaki izkazujejo visoko nadpovprečno znanje  na mednarodnem merjenju bralne pismenosti, matematike in naravoslovja, ki jo po izbranem vzorcu pišejo v prvem letniku dijaki srednje šole in tako izkazujejo pravzaprav znanje osnovne šole[1]. Verjeti je, da najboljši  dijaki v tem vzorcu vstopijo nato  v univerzitetne programe, kjer pa, začuda,  najboljša slovenska univerza, ljubljanska, seže med tisoč  svetovnimi univerzami šele v šesto stotinjo! In ob napredku učencev  na  mednarodnih tekmovanjih v desetletju, ko se pomikajo vedno  više nad povprečje, ista univerza, ki očitno vpiše dobršen del teh odličnih dijakov, zdrsne navzdol iz pete v šesto stotinjo. Vprašanja se porajajo eno za drugim. Največje vprašanje pa je, kako to, da ob vseh svetovnih tehnoloških spremembah, novih spoznanjih, ostaja naše šolstvo dokaj rigidno. Čemu silovit, obseden boj proti zasebnemu šolstvu, ki je s svojo ekskluzivnostjo in majhnostjo neznaten  vir tveganja za nove poskuse in metode. Kajti javno šolstvo pri nas tega ne prenese. Pravilnik o poskusih, ki dovoljuje vpeljavo nove, izvirne organizacije pouka, je brezzobi tiger. Ravnatelji in učitelji v javnih šolah bodo težko našli sogovornike v previdnih starših, ki povrh vsega še niso poznavalci področja, da bi si upali tvegati z radikalnimi novostmi. Oblasti pa v pretežnem delu časa samostojne Slovenije razen ne prav konsistentnega posnetka tujih modelov z devetletko niso našle izvirnih rešitev. Pa bi morale. Toda to bo mogoče le ob stanju družbene zavesti, ki bi dovoljevala spoštovanemu, toda prenove potrebnemu marijaterezijanskemu modelu, krepko preobrazbo. Mnogo več sproščenosti, drugih vrst znanja odločevalcev ter odgovornosti vseh, učečih in učiteljev.

Res je obupno obrabljena fraza, ampak moram jo uporabiti: kriza je priložnost za nove poti v šolstvu.

Ljubljana, 27.08.2020

 

Mojca Škrinjar



[1] Mednarodna raziskava, merjenje znanja v okviru držav OECD - Programme for International Student Assessment- PISA. Vzorec vključenih šol in dijakov, ki naj bi bil uravnotežen in hkrati naključen, določi Državni izpitni center RIC.

.

Slike članka
Zadnje objave
Za varno starost vseh
Poteptani Plečnik
Mojca Škrinjar: Novela ZOVFI prinaša štiri novosti, vložena je novela Zakona o štipendiranju
Mojca Škrinjar: Kdor ne podpira resolucije, ki obsoja vse tri totalitarizme, ni pravi demokrat
V ŽIVO iz Državnega sveta: Politizacija slovenskih vrtcev in šol
Najbolj obiskano
1
Za varno starost vseh
2
Mojca Škrinjar: Novela ZOVFI prinaša štiri novosti, vložena je novela Zakona o štipendiranju
3
Konec ali začetek poti?
4
Svetovni dan učiteljev
5
Mojca Škrinjar: Kdor ne podpira resolucije, ki obsoja vse tri totalitarizme, ni pravi demokrat
Sorodne vsebine
Mojca Škrinjar: Novela ZOVFI prinaša štiri novosti, vložena je novela Zakona o štipendiranju
Konec ali začetek poti?
Svetovni dan učiteljev
Zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti prinaša znanosti več sredstev kot kadarkoli doslej
Šolstvo v samostojni Sloveniji