Civilne iniciative delajo brezplačno ( večinoma), si prizadevajo za pravične rešitve in dobrobit človeštva in narave. Toda danes je mir. In želim, da bi mirovni inštitut delal za mir, ne za prepir
Jutro, ki ne zmore odločitve o dežju ali soncu, tipično zimsko ljubljansko, pa vendar edinstveno in hkrati bolj normalno kot katerokoli jutro preteklega leta, se dotakne zaves, nagovori brez besed: mir in dobro. Drugi januar novega leta 2021. Tudi prvi dan je bil drugačen. Nič posnetkov bučnih proslavljanj, dunajski filharmoniki pred prazno dvorano, a vendar ob milijonih na spletu in televizijskih sprejemnikih.
Zdelo se je, da bo naša generacija deležna le vojne za domovino, da so naši starši in stari starši dovolj odtrpeli za nas dve svetovni vojni. Toda brez glasne vojne napovedi se je v naša življenja kot lava sprva splazila, nato pa v grozljivem slapu oddrvela drugačna vojna nove dobe, rojena v daljnem Wuhanu. Sprva nihče ni verjel, da iskrice spečega vulkana niso več kot novoletne petarde, ki so nas pozdravile v zgodnjih urah preteklega leta, toda zgodilo se je drugače.
Pa vendar so kljub vedno bolj bučnemu grmenju nekateri spali, celo sanjali globoke napoleonske sanje, utvaro zamenjali za resničnost. Ko so z enim očesom zažmrkljali v dan, so zašli v blaznost zmotnega navdiha, in ko so pregnali mačka iz glave, so se znašli v praznem bazenu, od daleč nemočno opazujoč pekočo reko in neke gasilce, ki so z nečloveškimi močmi skušali rešiti, kar se je rešiti dalo. Brž ko je bilo jasno, da so bila rešena življenja, tudi teh, ki so se skrivali v praznem bazenu, sta napuh in frustracija slednjih poletela do neba. Namesto hvaležnosti ljudem, ki so žrtvovali svoje dneve in mesece, da bi rešili ljudi, premoženje in delo, so sikali dan za dnem kot zajedljiva kača, prirejali proteste vseh vrst, si izmišljali in pisali grožnje po stenah, tleh, izlivali kot kri rdeče madeže na imena nedolžnih, prirejali požige pred parlamentom in si izmišljali obtožbe ter upali na pomoč krivosodja.
Koliko majhnosti zmore človek, da iz prežeče tragedije, kuje priložnost poseči po orodju oblasti, ki bi mu omogočila napihniti oguljen ego, ranjen iz bogsigavedi katerega ponižanja, kateri hudič, ki se sprehaja po zemlji, ga preganja, da se na koncu osmeši, pri tem pa spregleda priložnosti, ki mu kot Jedermannu ponuja usoda.
Kultura. Kulturniki. Politika. Politiki. Novinarji. Mediji. Podjetniki. Obrtniki. Frizerji. Policaji. Zdravstveni delavci. Mir. Mirovniki.
Le zakaj se vsi imenujejo kulturniki. Niso morda med njimi umetniki, katerih slike in kipi dosegajo na trgu zavidljive cene in predstavljajo največjo diko v prostorih zbirateljev? Niso med njimi glasbeniki, katerih zvoki ostajajo nepozabljeni, pisatelji, katerih dela odmevajo čez Slovenijo in Evropo in oceane? Škoda, ki jo samogovori nekaterih v parlamentu delajo kulturi, je neopisljiva. Po večurnem spremljanju razprave povprečen gledalec lahko samo bruha ob besedi kultura. Vse, kar v resnici ni kultura, se zbaše vanjo, od nerazumljenih performansov in obešanja lutk njim neljubih politikov, pacanja fasad. Med prejemnike plačanih prispevkov so v času skakalcev v prazen bazen in njihovih somišljenikov uvrstili tudi arhitekte. Čemu? Ker menda ni bilo dovolj dela za njih. Kakšna ušiva država je to, da se ne zna spomniti, kako bi zaposlila svoje intelektualce, zna jim dati zgolj miloščino v obliki plačanih najnižjih socialnih prispevkov. Ko jim daš vedeti, da bi morala država omogočiti okoliščine, da bi ljudje dovolj zaslužili in lahko plačali lepe in koristne načrte arhitektov in krajinarjev za oblikovanje svojih bivališč, ti levaki postrežejo z očitkom o gnilem kapitalizmu, kulturi pa dajo predznak religije, ki se sprevrže v diktaturo kulturproletariata v spodnjih gatah sredi ulice. Ampak danes je mir. Dežuje.
Politika lahko kupi kulturnika (iz predhodnega odstavka). Potem imamo teater v parlamentu. Odzvanja moški tenor in na trenutke vreščeč ženski alt, skoraj vedno žaljiv, včasih skrajno nesramen. Včasih je komedija, ko se razgledanost dokazuje s smešnim in napačnim citiranjem latinskih pregovorov skuliranih politikov, mašili in posplošenimi, iz trte izvitimi očitki, ki spričo bruna v lastnem očesu pripiše nasprotnikom iveri, ki jih ni. Vmes se obravnava sedem mega zakonov, ki rešujejo podjetja pred propadom in posameznike pred izgubo službe in eksistence zaradi zaprtja. Na sejah odborov levica napeberkuje očitke o tem, da bodo otroci ostali v kameni dobi, ker dobijo šolsko razlago in navodila na daljavo, njihovi starši pa naj bi jim bili največji sovražniki. Ker je toliko nasilja doma. Če vnemar pustimo dejstvo, da bi nasilju doma morali streči centri za socialno delo, bi po logiki levice morali prepovedati počitnice. Kajti dva meseca in še nekaj dni strašne škode, ki jo utrpijo otroci s svojimi starši doma, je nedopustno. Na parlamentarnih hodnikih se ta čas vrstijo tiskovne konference, kjer se skoraj vsak teden na odru vrstijo možni novi mandatarji, ob katerih državljanom zastaja dih. Ena bi »vse drugače, z novimi pristopi, sveže«, toda več kot od pokvarjenega kompota ne seže, zeh, zeh. Nato se najde odrešenik, z drugimi besedami lunatični varufakis, katerega kratkotrajna sapa skoraj onesvesti gospodarstvenike, desne in leve, pridušajo se, da se bodo po vrsti preselili v tujino, ekonomisti pa raztrgajo njegove izračune. In varufakis se precedi nazaj v anonimnost svoje katedre. Nato, ne vem kje, morda na dvorišču, kamor hodijo nekateri kadit, med kantami vznikne nova ideja : Karl Veliki. Na belem porscheju. On pa bo. Išče glasove. Bog ve, kje se skrivajo. Morda v glavi. Ampak danes je mir. Glasov ni.
Ubogi novinarji Dela in Slovenskih novic bodo za novoletno darilo prejeli petnajst odstotkov honorarja manj. Najprej morajo pisati po diktatu urednikov, zdaj pa še to. Ne privoščim jim niti enega ne drugega. V agenciji za novice delajo intervjuje, kmalu najbrž lahko pričakujemo kakšno pesniško zbirko, ampak o tem mi ne smemo nič vedeti, se spraševati zakaj, dolžni smo samo plačati. Ker smo zgolj objekt za prispetje novic. In te so take, kot reče agencija in javna televizija, ne pa takšne, kot si predstavljamo mi. Nekje na vzhodu države se morajo novinarji ukvarjati s frizurami in tvitom, ki ga vsi frizerji razumejo kot sarkazem, le glavni urednik in njegov frizerski piarovec se delata, da ne. Potem se pa sprašujejo, kaj gre narobe, da se časopisi slabo prodajajo. Pač niso za branje, pa tudi sezona za zavijanje solate ni. Ljudje pač bolj verjamejo tviterju in podobnemu. Čeprav ni vedno moč razumeti in verjeti vsega. Recimo, tisto o čipih, ki nevidno priplavajo s cepivom v kri, in bi se zaradi tega ne bi bilo dobro cepiti. Vsekakor bi jaz raje videla, da bi , če bi obstajalo tako znanje, izumili namesto upogibljivih in zmuzljivih čipov za v kri upogibljiv mobitel, ki bi ga zvila v svitek, da bi ga lahko spravila v žep, škatlico za očala, šla plavat z njim. Ampak danes je mir. Nihče ne kliče in jaz nikogar.
Podjetniki, obrtniki in kmeti nimajo dopusta, imajo le izpad dohodka, ki ga morajo nagarati med letom, če hočejo biti teden, dva prosti. Lovijo vsak evro po trgu, živcirajo se že zaradi običajnih težav, ki jih povzroča težko predvidljivo okolje, kaj šele ob wuhanski katastrofi. Posivijo in zgrbijo se do časa, ko lahko užijejo penzijo, velikokrat minimalno. Toda danes je morda kakšna težava manj. V parlamentu je bil tik pred novim letom sprejet sedmi protikoronski mega zakon, tudi v pomoč njim. In zato morda danes lahko malo bolj umirjeno počivajo.
S policaji (vem, da je pravilno reči policist) sem se vedno dobro razumela. Še takrat, ko me je kaznoval, ker sem telefonirala med vožnjo. Mea culpa, prav je imel. Tudi takrat, ko mi je moj rajonski policaj pomagal pregnati nepridiprave stran od šole, ki sem jo vodila. Nikoli ne bi izbrala tega poklica. Pretežak je, obremeni dušo in telo. Ne bom rekla, da je danes za njih mir. Kakor ni za zdravnike in druge, ki delajo v zdravstvu. Če so nam v osamosvojitveni vojni policaji in vojaki izborili mir, so nam obstoj ohranili tokrat zdravniki in sestre. Oni nikoli nimajo miru. Ga imajo pa lahko v srcu- upravičeno.
Nevladne organizacije so pomembne. Še zlasti gasilci, delavci pri človekoljubnih organizacijah, okoljevarstveniki, amaterski umetniki v krajevnih gledališčih… Civilne iniciative delajo brezplačno ( večinoma), si prizadevajo za pravične rešitve in dobrobit človeštva in narave. Toda danes je mir. In želim, da bi mirovni inštitut delal za mir, ne za prepir. Toda Jedermann še ni srečal svoje »Glaube«. Zato bo še nekaj zmot in pomot. Nalašč in ne nalašč. Toda danes je čas za dobro in mir, ki ga voščim vsem nam, da bi shajali eden z drugim z razumom, odsotnostjo napuha.
Ljubljana, 2.januar 2021
Mojca Škrinjar,
z najboljšimi željami ter tu in tam nekoliko sarkazma
Objavljeno 4.1.2021 na povezavi:https://www.sds.si/blog/dan-za-mir-20084
Jan 04, 2021