Zdaj se predvaja
mojcaskrinjar
Ekskluzivni posnetki
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Trideset let slovenske države Šolstvo v samostojni Sloveniji Prispevek za zbornik Zbora za republiko - Z lepilom na podplatih

REGULACIJA IN USTVARJALNOST

Ideja moderne, da je moč urediti z natančno določenimi pravili vse, čeravno ne zdaj in takoj, vendar v upanju na končno rešitev, je svoje sledi pustila tudi v šolstvu v samostojni Sloveniji. Neverjetno, toda resnično je  šolstvo, utemeljeno na marijaterezijanski logiki učinkovitosti naroda, podprtega z znanjem, spregledano preživelo v  revolucionarni Jugoslaviji,  s postopnimi odmerki  totalitarizma in kulta osebnosti, ki je začenjal uvodno stran knjižice spričevala osnovne in srednje šole. Vrtec v socialistični Jugoslaviji je bil praktična stvar, podedovana od predvojnih vrtcev, ki so jih vodile nune,  le da se je zamenjala osrednja točka religije, enako kot v šoli.

Kljub množici predpisov, katere intenziteto izdelave je sprožila reforma šolstva v devetdesetih letih, ko je vajeti za dolgo obdobje prevzela liberalna demokracija, je celota sestavljena iz fragmentov, ki so jih prispevali posamezni fevdi v svojstvu vsebine, ki jo je poosebljal Zavod Republike Slovenije za šolstvo ter   upravni del,  ministrstvo, pristojno za šolstvo s svojimi direktorati in službami. Z izjemo enega ministra, ki je imel  na razpolago dovolj dolgo obdobje vladanja, so šolski ministri vladali premalo časa, da bi uspeli razbiti te fevde.  Rezultat organizacije, ki  je deljena na ravni vrtca, osnovne šole in srednje šole ter odraslih tako na ministrstvu v podobi direktoratov kot na Zavodu RS  v podobi oddelkov, je nekoherentnost predpisov, učnih načrtov in administrativnih zadev. Le slika delčka te zgodbe je različno poimenovanje istih stvari. Tako  ogled gledališke predstave v osnovni šoli imenuje učni program kulturni dan, v gimnaziji obvezna izbirna vsebina, v srednji strokovni šoli pa  interesna dejavnost, ta izraz pa v osnovni šoli pomeni  prosto neobvezno vsebino za učenca.  Če gre v navedenem primeru zgolj za pojmovno zmedo, ki jo učitelji in ravnatelji na različnih ravneh niti ne občutijo, sistem pa se ob tem arogantno smehlja, jo zagotovo  zaznajo šolajoči, ki stopajo po izobraževalni vertikali in se ji lahko posmehujejo ob usihajočem spoštovanju do šolanja. Toda  to je le igra besed, ki razen nedostojnosti niti nima tako velikega vpliva. Bolj zaskrbljujoče je razlikovanje med učnimi načrti osnovne šole, gimnazije in srednje strokovne šole.  Učenca k doseganju znanja  sili standard znanja, v gimnaziji kompetenca, v srednji strokovni šoli pa  minimalni standard.   Izobraževalni stroki, ki je ustvarjala te učne načrte - za srednjo strokovno šolo  je bil to Center poklicnega izobraževanja, za osnovno šolo in gimnazijo Zavod RS za šolstvo, oba pa sta bila v strokovnih skupinah deležna podpore strokovnjakov iz pedagoških in drugih fakultet, je bila očitno pred očmi  zgolj  teoretična vsebina, človek, ki  mu naj bi bila namenjena, pa je bil daleč za tem. Tu pa zadeva ni več tako preprosta kot ob prej omenjeni pojmovni zmedi. V boju proti izrazu  standard znanja je bila bitka  spričo zaključka ene vlade izgubljena. Standard znanja  in kompetenca pač vsebinsko nista enaka pojma. Prvi preveč spominja na  nedodelano kompetenco, torej le nekaj znati, vedeti, ne pa tudi učinkovito uporabiti in ob tem še rasti. Poleg tega naravnost vodi k neosebnosti, k odsotnosti personalizacije, individualizacije. Pri standardu znanja obstaja vsebinska in časovna ločnica, enaka za vse. Kot je enak standard za širino avtomobilskih gum ali višino kuhinjskega pohištva -ni  dvoma, če tu govorimo  o standardu, mora biti to enako v   vsej  administrativni enoti pa naj bo to EU ali svet. Pa vendar smo ljudje tako različni - da nekaj razumemo in usvojimo, lahko traja pri nekom več časa, pri drugem manj, koraki so lahko različno dolgi, eureka! pa se zgodi povsem individualno. Ob tem ne smemo pozabiti  tudi na tako odločujoče domače okolje in čustveno opremljenost šolajočega.  

Učni načrti se  ne le pojmovno ter po načinu strukture zelo razlikujejo in tudi s tem dokazujejo, kako daleč od namembnosti človeku so nastajali, temveč tudi ponižno uslužnost eni ali drugi avtoriteti ali fevdu. S svojo razsežnostjo, katera je bila predmet plahega poskusa strnitve le v obdobju 2004- 2008, dokazujejo tudi, da je avtonomija učitelja le črka v predpisu, dejansko pa je s stotinami ciljev in standardov močno omejena.

Če bi ne bil posredi človek, ki se oblikuje skozi te sisteme, bi bilo to morda le en obraz neučinkovite države, tako pa  zmešnjava  pripomore k, upam si trditi, neenakim izhodiščnim možnostim državljanov, saj je bil v tvorbi sistema izobraževanja očitno v drugem planu.

Kriza, ki je nastala zaradi nevarnega virusa, je ob tehnoloških možnostih in znanju omogočila poučevanje in učenje na daljavo in nehote podelila učiteljem manjkajočo avtonomijo. Morali so se odločiti dati prednost vsebinam in ciljem, ki so  jih prednostno sami izbrali. Matura bo pokazala delček tega, saj je učenje na daljavo v  primerjavi s celotnim šolanjem v programu potekalo le krajši čas. Vsi odzivi kažejo, da so učenci in dijaki sprejeli  učenje na daljavo zelo dobro. Ni se moč otresi misli, da je vzrok v tem, da so se počutili v  stiku z učiteljem osebno nagovorjeni, zato so v odgovor na to zastavili vse svoje moči v  reševanje nalog, ki jim jih je učitelj poslal. Človek je tako pristal v prvem planu, učni načrt s svojimi standardi znanja ali kompetencami pa le orodje. Kar je mnogo bližje izobraževalnemu sistemu, ki se je v 80-ih izvijal iz totalitarističnih spon v zadnjih letih socialistične Jugoslavije in se s tem naravnal k iskanju novega, bolj človeškega, v odsotnosti regulacije države. Učitelji so  takrat vzeli stvari v svoje roke,  radoživo eksperimentirali z metodami in ob postopni liberalizaciji  trga učbenikov, tudi z uporabo slednjih, iskali najboljše v vsakem šolajočem. Do reforme v devetdesetih letih, ki je v nekem trenutku ustavila film in ustvarila fotografijo, ki jo živimo še danes.

Množica predpisov in  fevdalizacija sestrsko podpirata idejo, da je moč z dovolj natančnimi pravili ljudi  pripraviti do znanja in s tem odpreti pot blagostanja in harmonije  v družbi, odziv nehotenega poskusa, ki ga je odprla nepričakovana kriza, pa na širokem platnu kaže na to, na kar smo  nekateri že dolgo časa opozarjali- da je ustvarjalnost svobodna, porojena iz najglobje človekove biti in  izbire svobodne volje, in da jo pretirana regulacija duši. Odsotnost množice pravil  nudi možnost zlorabe, če se hkrati ne  gradi moralnost, etika in odgovornost z zavedanjem, da poleg nas obstaja tudi drugi, ki ga moramo čuvati kot samega sebe. Poti nazaj več ni,  zavedanje o moči lastnega ravnanja je tu in potrebne bodo spremembe.

Zaradi ujetosti v nek že zdavnaj preživeli pa tudi  v nekem delu zgrešeni trenutek je potrebno fotografijo pospraviti v album in filmu sprostiti zavoro. To pomeni ponovno odprtje učnih načrtov, minimaliziranih na nekaj straneh, osnovanih na temeljnih ciljih področja in pričakovanih kompetencah ter poenotenje na skupnem imenovalcu,  človeku- šolajočemu. Pomeni reorganizacijo Zavoda RS za šolstvo, Centra za poklicno izobraževanje, Andragoškega centra Slovenije, Pedagoškega inštituta, Šole za ravnatelje, direktoratov na  ministrstvu za izobraževanje ter spremenjenega načina vpisa kandidatov za pedagoške poklice, ki bo poleg  ocen vključeval  tudi intervju, s katerim se presodi kandidatovo motivacijo in predanost bodočemu poklicu.

To pomeni tudi nujno stvaritev  učiteljske zbornice, ki bo prevzela vlogo etičnega razsodnika v strokovnem delu učiteljev, podeljevala znake kakovosti šolam in  predlagala nagrade najboljšim učiteljem.

Ustvarjalnost, strokovnost, odgovornost, predanost bi morali  prevzeti mesto danes vseprisotni pretirani regulaciji. Morda bi tako na mednarodnih testih znanja skrbno izbrane skupine dijakov, ki Slovenijo umeščajo na visoko mesto, izrazile manj  nezadovoljstva s šolanjem in samimi učnimi področji. Morda bi zato bolj avtonomni učitelji drugače razporedili svoj čas in se lahko bolj poglobljeno, ob manj učnih ciljih, ukvarjali z učenci in dijaki, s tem pa  ponudili več možnosti zlasti tistim, ki  jim socialno okolje, v katerem so bili rojeni in v njem živijo, ni tako zelo naklonjeno, kakor tudi  posebnežem, katerih genialnost pravočasno usmerjena pozornost, se  tako lahko udejani v izjemni poklicni poti.

 

ENAKE IZHODIŠČNE MOŽNOSTI

Kljub vse večjim izdatkom za šolstvo neenakost v Sloveniji ostaja dejstvo. Cel niz let ostaja stanje več ali manj podobno: na nacionalnem preverjanju znanja se na prvih treh mestih vedno znajdejo osrednjeslovenska, gorenjska in goriška regija, na zadnjih pa  capljajo  notranjska in pomurska regija. Uspeh učencev najbolj sledi socialnemu položaju družine, kot  navajajo raziskave,  ta pa odraža  socialni položaj regije. Izdatne spodbude pomurskemu gospodarstvu po krizi leta 2009 niso spremenile položaja regije in družin v odnosu do razvitejših delov države. Ta v resnici ni znala najti resnično ustvarjalnih in učinkovitih idej za pomoč regiji, da bi  dohitela in prehitela vrstnice. Del te zgodbe se dogaja tudi v šolstvu.

Če drži teza, ki jo izkazujejo različne raziskave po svetu, pa naj gre za Evropo, Kanado, Združene države Amerike, Azijo ali Afriko, da je otrokov uspeh v prvi vrsti odvisen od tega, v kakšni družini se rodi – kako premožna je, kakšno izobrazbo imajo starši, še zlasti mati, ima možnost vsaj deloma  nadomestiti primanjkljaj, ki ga utrpi otrok v  nespodbudnem okolju,  vrtec in šola. To pomeni premišljeno in dodatno ukvarjanje z otrokom na način, da zaradi tega ne trpijo drugi učenci, ali  da se celo učenec zaradi očitne velike pozornosti ne čuti stigmatiziran.

Gotovo so socialne pravice velik dosežek socialne države,  ki smo ji zavezani po ustavi.  Subvencije za plačilo vrtca ali šolske prehrane pripomorejo k odpravljanju neenakosti.  Toda isti cilj bi lahko dosegli z mnogo manj administracije in stigmatizacije. Težko si je predstavljati, da je državljanom lahko pri srcu, ko morajo prositi za državno pomoč- za hrano svojega otroka ali pa navajati svoje prejemke, da bi plačali nižjo ceno vrtca,  če smo  vrtec in šolanje proglasili kot javno dobrino ali javno službo. V  mandatu vlade 2004- 2008 je zakon prinesel brezplačno  toplo malico za vse srednješolce. To je bil velik korak že zato, ker mnoge šole niso  premogle svoje kuhinje, niti jedilnice. Šole so morale urediti kapacitete- jedilnice, hrano pa, če niso imele lastnih kuhinj, naročiti z dostavo, bodisi iz bližnjih osnovnih šol,  bodisi s pomočjo  komercialnih ponudnikov. Šole, ki niso imele niti prostora za  jedilnico, so bile uvrščene v  prioritetni načrt države za  prostorske prenove, v vmesnem času pa so se morale dogovoriti z bližnjimi lokali, kjer so dijaki lahko dobili topel obrok. Najbolj zanimivo je bilo, da so obstajali ravnatelji, ki so se ukrepu močno upirali, češ da je neizvedljiv. Na koncu je bil ukrep izveden, tako ali drugače, stalno ali začasno pa je bilo vse  rešeno.  Toda ukrep ni dolgo trajal. Takoj naslednja, presenetljivo,  socialno demokratična vlada, je ukrep odpravila in določila lestvico, po kateri so odvzeli polno subvencijo države premožnejšim dijakom in jo  v skladu z lestvico zmanjšali, češ da ni pravično, da bogati, ki si  lahko privoščijo plačilo malice, dobivajo to od države.  Pri tem so pozabili na  vsaj tri dejstva: prvo, da plačilo države ni plačilo neke avtoritete, temveč je združen denar davkoplačevalcev, tudi tistih bogatih staršev,  njihov delež je pravzaprav najvišji in preko davka lepo uravnoteži dano subvencijo, drugo, da so pravzaprav ciljna skupina dijaki iz šibkejših družin, ti pa so bili z ukrepom polno preskrbljeni in ob zmanjšanju subvencij bogatejšim niso dobili nič več, tretje, da je bila izdelava, stalne nadgradnje in vzdrževanje zapletene računalniške aplikacije  za  izračun pravičnih subvencij  za dijake ter njenih skrbnikov  zelo draga, in da še več stanejo zaposlitve  številnih uradnikov, ki v postopku urejanja pravic iz javnih sredstev odločajo o pravici in višini subvencije za prehrano.

Šolska prehrana v obliki toplega obroka bi morala postati del izobraževalnega programa, ki ga financirajo davkoplačevalci, saj so šolajoči generacija, ki bodo ustvarjali blagostanje v času, ko bodo   sedaj aktivni prebivalci ostareli in bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo, za katero ne bodo vsi mogli zagotoviti lastnih sredstev, temveč bodo potrebovali pomoč mlajših davkoplačevalcev.

Povsem enaka zgodba je pri subvencijah vrtca. Vlada v mandatu 2004- 2008 je vsaj deloma zmanjšala neenakost in  uzakonila in posledično financirala  ukrep, da družini, ki je imela hkrati dva ali več otrok v vrtcu, ni bilo potrebno plačati stroškov vrtca za drugega in naslednje otroke. Praviloma so  velike družine bolj obremenjene s stroški, hkrati pa v povprečju ne sodijo med najpremožnejši sloj. Zakon o uravnoteženju javnih financ, zloglasni ZUJF, ki je rešil državo pred bankrotom v letu 2012, je ukrep zelo stanjšal, nobena naslednja vlada pa kljub prenehanju krize in nadaljnji  rasti, ki je omogočila za  tri milijarde večji letni proračun države,  do sedaj ni uvedla ukrepa nazaj.

Vrtec bi moral vsaj od  četrtega leta postati brezplačen za vse otroke, če želimo upoštevati raziskave, ki govorijo v prid predšolskemu izobraževanju v povezavi z  uspešnim nadaljnjim izobraževanjem. Ukrep hkrati govori v prid debirokratizaciji, uspešni demografski politiki  - sklepati gre, da bo rodnost večja, če bo strošek vrtca razdeljen na vse davkoplačevalce, kakor je bilo ob  ukrepu brezplačnosti vrtca za drugega in tretjega otroka med leti 2008 in 2011. Predvsem pa vključitev v vrtec pred vstopom v šolo veča enake izhodiščne možnosti ob pogoju, da je vrtec kakovosten.

Nedvomno  so šoloobvezni učenci v  zasebnih osnovnih šolah deležni enakih  možnosti, kar zadeva znanje. Hkrati pa so ob ustavni zahtevi brezplačnosti obveznega izobraževanja diskriminirani, saj morajo del programa starši plačevati, saj odločba ustavnega  sodišča, ki zahteva brezplačnost obveznega izobraževanja, še do danes ni uresničena. Ne le to, zadnja odločba ustavnega sodišča, ki pojasnjuje način brezplačnosti, izkazuje globoko (namerno?) nerazumevanje izobraževalnega programa osnovne šole ter loči obvezni izobraževalni program na obveznega za učenca- pouk po predmetih, ki mu dodeli stoodstotno financiranje ter na program, ki je za učenca  neobvezno izbirni-  na primer podaljšano bivanje, ki mu dodeli  petinosemdeset odstotno financiranje. Žalostno je, da so  si  sicer kakovostne  zasebne šole, za katere vlada veliko zanimanje, pravzaprav oddahnile, saj je bil pogrom zoper zasebno šolstvo tako hud, da so se nadejale najhujšega – popolne odsotnosti financiranja. Ob dejstvu, da starši otrok v zasebnih šolah plačujejo enake davke kot starši v javnih šolah ter zakonski zahtevi, da so plače učiteljev v zasebnih  in javnih šolah enake, je v delu družbe privzgojeno sovraštvo do nečesa drugačnega povsem nerazumljivo.

 

POLOŽAJ SLOVENŠČINE V IZOBRAŽEVANJU

Problem enakih izhodiščnih možnosti pa je moč zaznati tudi ob otrocih tujcih, ki  pričnejo bivati začasno ali stalno v Sloveniji in ne znajo slovenskega jezika. Ureditev v  reformni devetletki je uveljavljena še sedaj- otroka se všola v  razred, ki bi ga sicer obiskoval v svoji domovini, z nekaj manj zahtev glede  ritma pridobivanja ocen s predpostavko, da se bo hitro naučil slovenščine. Žal ni tako, in v Sloveniji najdemo šole z visokim odstotkom vključenih učencev tujcev, ki imajo praviloma znatne težave tako v  klimi kot dosežkih. Dodatne ure slovenščine, ki so jim ponujene, ne zadoščajo. V mandatu 2004- 2008 je bil zasnovan projekt oziroma poskus z odložitvijo šolanja na račun intenzivnega učenja  slovenščine do zahtevane ravni razumevanja in izražanja, žal je z nastopom nove vlade zamrl, problem pa je ostal nerešen. Za uspešno vključitev v družbo ter  uspešen učni napredek  učencev ali dijakov je  potrebno zagotoviti model vključitve učencev tujcev v šolo, tako da bodo obvladali slovenski jezik.

Sicer pa ob  izjemnemu številu ur slovenščine v razredih prve polovice osnovne šole, kjer je na urniku po šest do sedem  ur tedensko in v  naslednjih razredih  po  pet z izjemo štirih v sedmem in treh in pol v osmem ter štirih in pol v devetem, po štiri pa v gimnaziji, čudi pravzaprav ne prav lepa raba slovenščine v premnogih pisnih izdelkih  univerzitetnih študentov in celo diplomantov.

Mnogi intelektualci so izrazili strah pred možnostjo  uvedbe izvajanja univerzitetnih programov v  tujem jeziku, kar je bila sicer namera neke levosredinske vlade. Zakonsko določilo je neslavno propadlo, kljub varovalki, da se lahko program v tujem jeziku lahko izvaja le ob  sočasni zagotovitvi istega programa v slovenščini. Toda ob preboju Slovenije med najboljše je internacionalizacija študija nujna. Da bi dobili dobre gostujoče profesorje na univerzitetni ravni,  je potrebno vendar narediti korak v tej smeri. Dobrodošli  bi bili tudi učitelji tujih jezikov v srednji šoli, ki so naravni govorci.

Nenazadnje pa  je treba misliti ambiciozno. Tuji  študenti, ki sedaj gostujejo v Sloveniji v  krajših programih  evropskih izmenjav, ne zanjo slovensko in njihovo izobraževanje je omejeno na učna gradiva v tujem jeziku in  relativno majhno število individualnih  stikov  s profesorji v tujem jeziku. Bi ne bi bilo dostojno, da bi jih spodbudili k intenzivnem učenju slovenskega jezika ob hkratnih predavanjih  njihovega programa v tujem jeziku?  Blag zven spevnega slovenskega jezika bi moral  bolj odzvanjati v  evropskem prostoru.

 

KAKOVOST

V času od osamosvojitve je bilo ustvarjenih kup modelov ugotavljanja kakovosti, opravljeno nešteto študij in ciljno raziskovalnih projektov, vendar se, kot povedano zgoraj šole z enakim učnim programom lahko  silno razlikujejo.  Sicer  različne raziskave ugotavljajo povezavo med okoljem in učnim uspehom- če so v šolo vpisani dobri učenci, je šola dobra, ima izstopajoče učne rezultate, merjene na nacionalnem preverjanju znanja in maturi, toda to ne  nudi odgovora, kako kakovostno delajo učitelji.  Zelo verjetno je, da se morajo učitelji v šolah, kjer je  vpisana pretežna večina učencev iz manj spodbudnega okolja, bolj truditi. Toda za to nimamo izmerjenega dokaza. Ta bo dostopen  ob zmožnosti merjenja števila in kakovosti povratnih informacij, ki jih nudi učitelj učencu, saj to dokazuje, koliko se ukvarja z njim. Dobri ravnatelji  vzpostavijo okolje, kjer učitelji opazujejo učenca, mu svetujejo, spremljajo, mu  prilagajajo delo in metode.

Kaj pa lahko sistem naredi za spodbujanje kakovosti? Poleg skrbne izbire kandidatov in dobre pedagoške izobrazbe učiteljev je potrebno predvsem spremeniti način imenovanja ravnateljev, nadaljevati z njihovim strokovnim izpopolnjevanjem ter omogočiti prehajanje dobrih ravnateljev  z vrtca ali šole na druge vrtce in šole. Le  celostni ukrep bo omogočil res vsem otrokom, učencem in dijakom  bolj enake  izhodiščne možnosti. Šola je dobra toliko, kolikor je njen učenec, dijak, uspešen v  naslednjem izobraževalnem programu oziroma v poklicni karieri.

Sistem kakovosti bi moral biti  torej skupek ukrepov, ki ne temeljijo zgolj  na učnih rezultatih, temveč tudi na merjenju tega, koliko se  vrtec ali šola ukvarja z učečim. Ko bi odrasli hoteli ljubeznivo sporočiti, kako so zadovoljni s svojo poklicno kariero, bi lahko dobili vsaj del podatkov, kako so bile šole, ki so jih  vzgojile in izobrazile, uspešne.

 

VZGOJA IN DOMOLJUBJE

Predmetnik osnovne šole je v predosamosvojitvenem času vseboval šolski predmet   z imenom etika in morala,  v  reformirani devetletki pa »Etika in državljanska vzgoja«. Izjemni napori so bili potrebni v  mandatu 2004-2008, da je bilo spremenjeno ime predmeta v »Domovinska in državljanska vzgoja ter etika«, posledično pa tudi spremenjen učni načrt. Kasneje, z novimi  levimi vladami se je tudi tega razvodenelo z novimi vsebinami, zlasti istospolnosti. K sreči pa nihče ni imel volje in poguma,  da bi  ime predmeta popolnoma spremenil, čeravno je beseda vzgoja očitno povzročala tako nelagodje, da ima zdaj predmet naziv Domovinska in državljanska kultura in etika. K  vzdušju domoljubja v vzgoji in izobraževanju nedvomno prispevata tudi obvezna proslava ob dnevu državnosti, katere pobudnik je  bil šolski minister dr. Šturm v  Bajukovi vladi ter  obvezno izobešanje slovenske zastave  na pročeljih vrtcev in šol, ki jo je predlagal minister dr. Zver v Janševi vladi  v mandatu 2004-2008.

Domoljubje in vrednote slovenske osamosvojitve so  stvar vzgoje, ki naj bi potekala  doma in v  vrtcu in šoli. Vzgoja, ki se odraža v dobrih odnosih med šolajočimi ter učitelji in starši,  je bila v osnovni šoli v mandatu 2004- 2008  institucionalizirana z vzgojnim načrtom v Zakonu o osnovni šoli. K razvoju modela- vzgojnega načrta- sta pripomogli dve izjemno motivirani skupini, sestavljeni iz strokovnjakov ter praktikov in staršev različnih  nazorov in političnih prepričanj. Zapis v zakonu je ostal doslej nespremenjen, kar kaže na njegovo utemeljenost in trdnost. Dejstvo  pa je, da  se vzgojni načrt različno izvaja. Tam, kjer ga  dosledno izvajajo, so odnosi dobri in disciplinskih problemov malo.

Vzgojni načrt bi kazalo nadgraditi za srednjo šolo s primernimi prilagoditvami, ki sodijo k zrelejšim mladostnikom. Nenazadnje bi jih v zaključnih letnikih kazalo seznaniti tudi s starševstvom glede na vse več vprašanj, ki si jih sodobni mladi starši zastavljajo pri vzgoji svojih otrok.

 

VSEŽIVLJENJSKO UČENJE

Slovenija je na področju izobraževanja dobro poskrbela za stalno strokovno usposabljanje pedagoškega kadra. Vanj so vključene univerze in samostojne fakultete, kakor tudi druge ustanove, ki zadovoljijo razpisne pogoje za  izvajanje strokovnega usposabljanja- seminarjev, delavnic. Prav tako s sistemom tako imenovanih ljudskih univerz omogoča, da državljani lahko pridobijo manjkajočo  osnovnošolsko izobrazbo[1].  Dobro je zastavljen tudi sistem izobraževanja odraslih. Ti lahko pridobijo srednjo splošno, strokovno poklicno izobrazbo prek sistema izrednega izobraževanja, ki ga  izvajajo gimnazije in srednje strokovne in poklicne šole.

Vajeništvo kot uveljavljena oblika izobraževanja v  Jugoslaviji je v samostojni Sloveniji nečastno zamrlo. Ob propadu velikih firm po izgubi jugoslovanskih trgov  je bilo vajeništva vse manj. Posamične industrijske panoge so se otepale presežnih delavcev,  nekatere so skoraj povsem izumrle. Srednje poklicne šole tako v svojih delavnicah praktično usposabljajo dijake, ti pa del usposabljanja prebijejo tudi pri delodajalcih. Novosti hitrega tehnološkega razvoja so dijakom na praksi  bolj kot v šoli dostopne v samih firmah, zato je čas praktičnega usposabljanja  pri delodajalcih mnogo prekratek. 

Večkratni poskusi opozicije umestiti novi zakon o vajeništvu v času levih vlad so bili brezplodni. Končno pa je bil  leta 2017 sprejet zakon o vajeništvu, ki pa je bolj mrtva črka na papirju zaradi določil, ki jih delodajalci težko sprejemajo. Vajeniški sistem je potrebno modernizirati, delodajalci morajo glede določil zaposlovanja vajencev imeti odločujočo vlogo. V vajeništvo, zlasti v  področje deficitarnih poklicev pa je potrebno vključiti tudi  že izobražene odrasle, ki želijo zamenjati poklic oziroma so brezposelni in imajo željo delati. Vzpostavitev  učinkovitega in delujočega vajeniškega sistema bi lahko pripomogla k oživljanju ekonomije po recesiji, ki se obeta po pandemiji.

Da bi vajeništvo lahko zaživelo, bi morali pripraviti tudi komunikacijski načrt, s katerim bi mladim približali  tradicionalne poklice, zlasti deficitarne,  predstaviti pa tudi  nove tehnologije  v praksi, ki zahtevajo nove kompetence.

 

PRAVIČNA DRUŽBA

Kot opozorim v predhodnih  poglavjih, vodi delo v vrtcu in šoli obsežna regulativa, normativna- zakoni, pravilniki ter vsebinska- obsežni in prepodrobni učni načrti. Zaradi dolgo impliciranega sistema razmišljanja, ki naj bi izviral iz skrbi za zagotavljanje človekovih pravic in se uresničeval skozi  upravni postopek po stopnicah:  obravnava, zapisnik, odločba, pravica do pritožbe in ponovno razsojanje, tako deluje celoten šolski sistem. Točno po taki poti  učenec in dijak pridobita oceno iz predmeta, pri čemer lahko  primerjamo  institut obravnave vloge za gradbeno dovoljenje s spraševanjem učečega ali pregledom njegove pisne naloge, vpis ocene z zapisnikom in odločbo z določitvijo ocene. Seveda ni dvoma, da je pritožba kot na nevšečno odločbo v upravnem postopku možna tudi na oceno, sicer le na zaključno, toda v srednji šoli  se je oblikoval podsistem pridobivanja in popravljanja ocen, ki temelji na  nezadovoljstvu učečega, le da ni pisno utemeljeno s pritožbo.

V primeru učitelja v odnosu do učnega načrta in izvedbe pouka pravzaprav ni nič drugače. Množica zapisanih ciljev in standardov ali kompetenc v učnih načrtih vodi učitelja v skrbi, da prav nobenega ne izpusti, pa četudi za ceno hitenja in površne obravnave prav vseh. Izpustitev cilja, standarda bi lahko bila podlaga za  tožbo staršev proti šoli v sporu o oceni ali nadaljevanju šolanja. Ob vsem tem se je potrebno vprašati, kdo ali kaj je zdaj  pomemben- učenec, učitelj ali učni načrt in pravilnik?

Učni načrti  in pravilniki so napisani za standardiziranega človeka. Toda takega ni. So otroci, mladostniki, odrsali s posebnimi potrebami, so zelo nadarjeni in so  zaspanci, katerih interes in talent se še prebuja. So  zanemarjeni in žalostni, ponižani in zlorabljeni, so plašni in negotovi, nevrotični,  slepi, gluhi, gibalno  ovirani, z motnjami pozornosti in drugimi ovirami, so hitri in nemirni in so letargični, zgolj utrujeni ali pa srečni in prepolni energije. Eni raje poslušajo, drugi se bolje učijo, če opazujejo in tretjim ostane v spominu gozd, če ga vonjajo ali tipajo veliko bolj, kot če bi gledali le sliko dreves.  Sistem mora odgovarjati vsem. Zato, kot prej nekoliko drugače povedano, mora biti učitelj predvsem velik strokovnjak in velik človek in imeti  bi moral veliko avtonomije. Mogoče sploh ni  potrebno toliko zasledovati rezultate v znanju, temveč le slediti človekovi uspešnosti skozi življenje. 

V bodočnosti je potrebno  spremeniti zastarele predpise o  posebnih potrebah otrok in o nadarjenih. Vsak vrtec ali šola bi morala imeti diagnostika za posebne potrebe, izvedba pa mora biti stvar vseh  učiteljev. Nekaj ur, določenih z odločbo, ne reši posebnih potreb otroka. Če bi bilo tako, bi  ti otroci dosegali enakovredne rezultate znanj na  nacionalnem preverjanju, pa jih ne.  Nadarjenost pa je potrebno iskati in jo spodbujati pri vseh učencih in dijakih in  omogočati, da se razvije.  Sistemsko je  treba omogočiti vsakemu učencu kar največji nabor dejavnosti, kjer se lahko izkažejo njegovi talenti, ne glede  na to, ali se šola v majhni šoli na robu Slovenije ali  v velikem mestu ter s skrbnim opazovanjem in pozornostjo  posamezniku.

Če je bila ideja po svobodi tista, ki nas je pripeljala do lastne domovine, zakaj ne svoboda v izobraževanju? Zakaj ne alternative v obliki zasebnih šol  Zakaj  le en zveličavni javni (državni) kurikulum? Zakaj ni moč imeti, denimo, javne Montessori šole? V resnici bi bil pravičen za človeka v izobraževanju le sistem vavčerja. To, da denar sledi človeku, ne sistemu. Ko se rodi, bi posameznik moral biti deležen vavčerja za  vrtec, ki bi si ga prosto izbral, osnovno in srednjo šolo, ne glede na kraj bivanja ter višje in visokošolski študij. Nedvomno bi tak sistem predstavljal težave tako za občine kot univerze, toda te težave so rešljive v  obojestransko korist.  Ob načelih varovanja mreže šol, zlasti tistih na podeželju in v  demografsko ogroženih okoljih ali okoljih posebnega  pomena, ob državnih mejah, ter varovanja vložkov občin in  bodočih regij, bi bilo potrebno postaviti neke garancijske sheme, ki bi to pomagale varovati. Sistema vavčerja pa ni mogoče vzpostaviti, ne da bi hkrati poskrbeli za  sistem kakovosti.

 

IZZIVI PRIHODNOSTI

Slučaj je hotel, da je Slovenijo ob okrogli obletnici  osamosvojitve zajela epidemija doslej neznanih razsežnosti in globine. Zaprli so se vrtci in šole. Začelo se je učenje na daljavo, preko spletnih učilnic, videokonferenc,  vsebin na nacionalni televiziji. Kar naenkrat  so utihnili  tisti, ki so prepovedovali mobitele  v šolah, češ da škodijo. Škodi zgolj zloraba. Zlorabiti pa je moč vse.  Neuresničeni volilni programi, ki so obljubljali  opremljenost  šol s prenosniki za vsakega učenca in dijaka, so se udejanili drugače- tako da so  otroci izpred družinskih računalnikov delali za šolo, sprejemali gradiva od svojih učiteljev in oddajali izdelke. Ustvarjalnost obojih je presegla pričakovanja, presenetila pa je obojestranska zavzetost, delavnost in radovednost. Tega si v šoli lahko samo želimo. Zakaj se je to zgodilo? Predvidevamo lahko, da je bi to za učitelje izziv,  za učence pa  hvaležen odziv na individualen pristop. V zavedanju, da nobena inšpekcija v  tem stanju ne bo sitnarila, so tudi učitelji  zmanjšali nabor ciljev in snovi ter sami odredili, kaj je pomembno. Prvič v samostojni Sloveniji se zdi, da so bili tudi učitelji resnično samostojni ali s tujko, avtonomni.

Izziv prihodnosti je ta odnos ohraniti. Tehnologija je samo sredstvo. Verjamem, da bodo odločevalci sedaj  razumeli, da jo  je potrebno učencem in dijakom zagotoviti. Predvsem pa jih je potrebno naučiti loviti ribe, torej  misliti, razumeti in  storiti.

 

NAZAJ K ČLOVEKU

Potrebujemo novo renesanso v izobraževanju. Tokrat podprto  s tehnologijo, sicer pa s precej podobnimi načeli humanizma kot v preteklosti, podprto s podjetniškimi idejami z  utrinki protestantizma,  ki vsebuje močne elemente delavnosti, odgovornosti ter katolicizma, ki venomer nagovarja k osebni rasti. V ospredju ostaja temelj krščanstva- svobodna izbira. In čeravno naj bi ta vedno povzročala težave- razsvetljeni absolutizem je  menda bolj udoben za vladanje, se bomo morali prerivati v sedanjosti, vendar spoštljivo in dobrohotno. Do sebe, drugih in narave. Za  namen ustvarjalnosti, trajnostnosti, za izpolnitev danosti, ki so v vsakem človeku. Nekateri rečemo temu božji načrt, drugi imajo drugačne ideje. Po tridesetih letih samostojne Slovenije, premnogih zaspanih letih, se zdi, da smo na pragu novega prebujenja.

V Ljubljani, 30.05.2020                                                                                 

[1] Osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji je obvezno.  V Sloveniji opravi osnovnošolsko obveznost tisti, ki obiskuje osnovno šolo devet let. To pa nujno ne  pomeni, da  je tudi uspešno končal vseh devet razredov.

Vir: Z lepilom na podplatih- Trideset let slovenske države, zbornik Zbora za republiko, 2020

COBISS.SI- ID33268739

Slike članka
Zadnje objave
Za varno starost vseh
Poteptani Plečnik
Mojca Škrinjar: Novela ZOVFI prinaša štiri novosti, vložena je novela Zakona o štipendiranju
Mojca Škrinjar: Kdor ne podpira resolucije, ki obsoja vse tri totalitarizme, ni pravi demokrat
V ŽIVO iz Državnega sveta: Politizacija slovenskih vrtcev in šol
Najbolj obiskano
1
Za varno starost vseh
2
Mojca Škrinjar: Novela ZOVFI prinaša štiri novosti, vložena je novela Zakona o štipendiranju
3
Konec ali začetek poti?
4
Svetovni dan učiteljev
5
Mojca Škrinjar: Kdor ne podpira resolucije, ki obsoja vse tri totalitarizme, ni pravi demokrat
Sorodne vsebine
Dan za mir
Hočemo svojo državo nazaj!
Mojca Škrinjar za Demokracijo: Sedanja vlada je nekaj najboljšega, kar se nam je zgodilo!