Slovensko izobraževanje v času epidemije Covid19
Pouk na daljavo torej teče, se pa od šole do šole razlikuje. Kar je tudi sicer dejstvo, le da je toliko bolj očitno, ker starši lahko v živo spremljajo različne načine pouka.
Mojca Škrinjar

Četrtek, 14. januar 2021 ob 12:00

Odpri galerijo

Pogosto zasledimo v medijih, da ima Slovenija najdlje zaprte šole, podobno trdita opozicija in največji šolski sindikat, skupna jim je skrb, da se s tem povzroča nepopravljiva škoda. Toda navedba ni točna. Slovenija dejansko sodi v krog držav, ki imajo najdlje zaprte šole in pouk na daljavo. V presoji o značilnosti tega časa je potrebna natančnost. Na Unescovem spletnem števcu lahko dnevno sledimo dogodkom, povezanim z odpiranjem in zapiranjem šol v vseh državah na svetu. Sledilnik uporablja več kategorij za označbo poteka pouka oziroma odprtja šol. Označi šole, ki so trajno in polno odprte, šole, ki so delno odprte, ter zaprte šole zaradi epidemije covid19. Posebno kategorijo nameni šolam, ki so zaprte zaradi počitnic.


Šole so se v drugem valu epidemije v Sloveniji zaprle 19. oktobra 2020, sprva niti ne v celoti, le delno, saj so osnovnošolci od 1. do 5. razreda ostali v šoli. Po tednu zapore v oktobru je sledil teden počitnic v skladu s šolskim koledarjem, nato še izreden teden počitnic ter tri tedne pouka na daljavo v novembru in nepolne štiri tedne pouka v decembru, ki se je končal z rednimi božično-novoletnimi počitnicami. Ta hip, januarja 2021, torej teče deseti teden pouka na daljavo, ne pa dvanajsti, kot beremo v posplošenih navedbah. Primerjalno je tako Slovenija v krogu držav Poljske, Češke, Romunije, Avstrije in Grčije, ki imajo podobno dolgo zaprte šole in pouk na daljavo. Veliko srednjeevropskih držav ima teden po novem letu, ki vključuje tudi tako imenovani tretji Božič, praznik Svetih treh kraljev, počitnice. Mednje sodijo Avstrija, Švica, Italija, Švedska, Litva pa tudi Srbija, kjer slavijo teden po novem letu Božič po pravoslavnem koledarju. Avstrija je izdala 5. januarja obvezno navodilo, da se po počitnicah nadaljuje pouk le na daljavo, zagotovo do 14. januarja, zelo verjetno pa do 24. januarja. Nemčija je napovedala, da ohranja navodila, izdana v novembru 2020, v katerih glede pouka naloži, da so sicer šole odprte, toda učenci in dijaki morajo nositi maske, v primeru večjega števila okužb se zagotovi pouk v izmenah oziroma hibridna oblika pouka. Če zboli učenec za covidom, gre takoj cel oddelek v karanteno, kakor tudi njihovi starši, učenci pa se vrnejo lahko šele, ko se s testom potrdi, da so zdravi. Dne 5. januarja 2021 pa je kanclerka naznanila zaprtje šol do 31. januarja, potem ko je zvezna ministrica za šolstvo izrazila utemeljen dvom, da bi bil običajen pouk v šolah varen, Italija pa je napovedala selektivno vračanje otrok v šole od 11. do 31. januarja, in sicer glede na pokrajino ter stopnjo izobraževanja.
Slovenija in Avstrija se nista odločili za model odprtih šol, hibridnega pouka, delne prisotnosti učencev. Poudariti je treba, da pouk, pri katerem so nekateri oddelki prisotni v šoli, drugi pa se šolajo na daljavo, ker so v karanteni, predstavlja za šolo organizacijsko zahteven projekt, zlasti za poučujoče učitelje, ki morajo v trenutku preiti iz klasične učilnice k računalniku in videokonferenčnemu načinu. To dejanje ni zgolj stvar tehničnega področja, temveč se videokonferenčno komuniciranje z učenci in dijaki tudi didaktično razlikuje od klasične komunikacije. Hitra prilagodljivost različnim načinom je sicer odlična, je pa tudi naporna, zlasti v daljšem obdobju. Odvisna je tudi od povezav, notranje in prostorske organizacije šole ter usposobljenosti in motivacije učiteljev. Gre torej za zahteven projekt, ki temelji na usposobljenosti učiteljev, tehničnih pogojih šolskega okolja ter zlasti usposobljenosti in ambicioznosti ravnateljev.


Zagotovo pri odločitvah, kako nadaljevati pouk v pogojih epidemije, in kateri model je bolj uspešen, ne odloča zgolj šolska stroka. Treba je presojati na podlagi načela zagotavljanja največje stopnje varovanja zdravja vseh državljanov in v zvezi s tem tudi vrednotenja podatkov o bolnišničnih kapacitetah, ki so npr. v Nemčiji bistveno večje kot v Sloveniji. Primerjava podatkov o številu bolniških postelj leta 2018 v Nemčiji in Sloveniji pokaže, da je Nemčija imela 800 bolnišničnih postelj na 100.000 prebivalcev, Avstrija 727, Slovenija pa 443. Število zdravnikov na 1000 prebivalcev v Nemčiji je 4,2, v Avstriji 5,1, Slovenija ima 3 zdravnike na 1000 prebivalcev. Nemčija ima 12,9 medicinskih sester na 1000 prebivalcev, Slovenija 9,7, Avstrija pa 6,8. Iz tega sledi večja verjetnost, da bo Nemčija lažje obvladovala obolevnost kot Slovenija. Kljub večjemu številu zdravnikov in posledično lažjemu obvladovanju zdravstvene krize pa se je Avstrija odločila zapirati šole na podoben način kot Slovenija.


V kritičnem času, tako spomladi kot jeseni, nismo v Avstriji zasledili pogostih novic o protivladnih tedenskih protestih, v Nemčiji pa so bili lani pomladi kar opazni, vendar so se z nastopom hladnejšega obdobja skoraj povsem umirili, v Sloveniji smo bili priča vseslovenskih protestom proti ukrepom za zajezitev epidemije, ki so se mestoma, in zlasti v Ljubljani, izkazali za nasilne. V Nemčiji in Avstriji nismo zasledili tudi nastopa sindikalistov, ki bi pozivali učitelje v šolah, naj ne nosijo mask, starše pa spodbujali, da pošiljajo otroke v šole brez mask. Vsemu temu smo bili v Sloveniji priča. To pa zato, ker organizatorjem protestov, opoziciji ter z njo povezanimi mnenjskimi voditelji, večjo vrednoto predstavlja rušenje vlade kot pa človeška življenja, zdravje in delovna mesta.
Jasno je, da pouk na daljavo ne more nadomestiti človeškega stika, interakcije so, vendar drugačne. Kar je velik izziv tako za ustvarjalnega učitelja kot za radovednega učenca in dijaka. Pristojno ministrstvo je zagotovilo velikanska sredstva in opremo za izvajanje pouka na daljavo, resnici na ljubo pa je treba povedati, da so še kraji v Sloveniji, kamor signal ne seže, področja, ki so manj razvita, kar nam je tudi sicer lahko v spodbudo, da bi bilo to treba čim prej urediti. Toda to ni breme šolske ministrice, čeprav zaradi tega najbrž slabo spi, temveč je odgovornost cele vlade, ki mora strateško in celostno omogočiti enakomeren regionalni razvoj. V času, ko je bil Telekom državno podjetje v taki meri, da je imela ta popoln vpliv, bi bilo treba zahtevati, da svoje dobičke usmeri v gradnjo infrastrukture, ki bi zagotavljala pokritost sleherne naselbine s signalom, da bi lahko ljudje imeli enake možnosti. Nedvomno se bo to sedaj zgodilo, sicer na način, ki je primeren za razvit trg. V vmesnem času pa morajo nekateri otroci komunicirati s svojimi učitelji po telefonu, učitelji pa jim vračajo popravke nalog ter navodila po klasični pošti.
V času, ko je Slovenija izplavala iz recesije, bi bila priložnost, da bi učenci in dijaki dobili v izposojo prenosnike namesto učbenikov. Žal nobena vlada do sedaj tega ni zmogla, aktualna vlada pa to udejanja na trenutno najhitrejši način, tako da šolam zagotavlja sredstva in opremo, ki jo potem izposodijo šolajočim.


Pouk na daljavo torej teče, se pa od šole do šole razlikuje. Kar je tudi sicer dejstvo, le da je toliko bolj očitno, ker starši lahko v živo spremljajo različne načine pouka. Resnici na ljubo je treba povedati, da se šole po kakovosti dela učiteljev pri pouku na daljavo zelo razlikujejo, kar starši seveda opazijo. Tega ne gre pripisati slabi računalniški pismenosti učiteljev, nasprotno, prav vsi so se hitro naučili tistega, česar še niso znali. Gre za pedagoške in didaktične pristope, za zavzetost učitelja, kakovost razlage, število nalog, ki jih dajo in tudi popravijo, za to, kar povedo svojim učencem, kakšne napotke jim dajo, kako preverijo, ali so razumeli, in ali znajo kaj narediti, torej, katere kompetence so pridobili. Da so šole preveč različne, gre zasluga različno kakovostnim ravnateljem. Izbira teh je samoupravna, sindikalistična. Če bo to preveč bodlo v oči, in počasi se približujemo temu stanju, bo treba spremeniti način imenovanja ravnateljev, s tem pa bo glavni sindikalist izgubil svojo »vojsko«, ki sestavlja pretežni del šolskega sveta, ki imenuje ravnatelja. Nič slabega o učiteljih, povsem človeško je, da si nekateri izberejo šibkejšega ravnatelja, saj pričakujejo več miru. Ta pa ni vedno dober, ko gre za zahtevnost poklica. Situacija naravnost kliče k spremembi, ki jo bo sindikat težko sprejel. To je eden izmed razlogov nasprotovanja pouku na daljavo, upoštevanja ukrepov, nošnji mask. Na žalost se najdejo učitelji, ki se pridušajo, da se ne bodo dali testirati. Če preberemo navodila nemških oblastnikov, lahko vidimo, da je testiranje zapovedano, kakor tudi nošnja mask v šoli. Tudi zato so imeli lahko Nemci dlje odprte šole, mi pa ne.
Duševno zdravje je opredeljeno kot pozitiven odnos do sebe in drugih, uspešno soočanje z izzivi, pozitivna samopodoba, visoko samospoštovanje, občutek moči, optimizem in sposobnost soočanja s težavami, kot navaja publikacija NIJZ-Duševno zdravje, otrok in mladostnikov v Sloveniji- NIJZ, 2018. Med dejavnike tveganja za oslabljeno duševno zdravje sodijo med drugim prenatalna poškodba možganov, poškodbe ob rojstvu, slabo zdravje v otroštvu, negotova navezanost v otroštvu, slabe socialne spretnosti, nizka samopodoba, slabe veščine komuniciranja, čustvena nedozorelost, osamljenost, žalovanje, revščina v družini, odsotnost enega ali obeh staršev, socialno neprilagojeni starši, ločitev, izpostavljenost kriminalu, nasilju, zlorabi.


Zaradi naštetih dejavnikov tveganja, ki se lahko pojavijo v družini, s katero otrok trenutno preživi več časa kot v času šolanja, ko je odsoten vsaj šest ur na dan, je upravičena skrb za otroke, ki so slabim vplivom zelo izpostavljeni. Če je težava v normalnih pogojih tlela, se bo sedaj razbohotila. Toda šola na daljavo ne vključuje zgolj pouka, sestavni del šole je tudi razredništvo ter storitev šolske svetovalne službe, otrok v stiski lahko pokliče razrednika ali šolskega svetovalnega delavca, ki je po izobrazbi psiholog, socialni delavec ali pedagog - vsekakor usposobljen pomagati učencu, dijaku v stiski. Njihova naloga je učencu, dijaku pomagati. Razmerje med številom strokovnega kadra v šoli ter številom učencev na npr. razredni stopnji v Sloveniji je 10 otrok na učitelja, v Nemčiji 15, povprečje v državah OECD je 15, povprečje v državah EU pa 13 otrok na učitelja. Ugodno razmerje je tudi na višjih stopnjah izobraževanja, osnovna šola prednjači. Kljub odličnim prostorskim pogojem in dobri izobrazbi učiteljev ter odličnemu razmerju med številom učencev in učiteljev ter drugih strokovnih delavcev pa šola ne more prevzeti reševanja družinske problematike, za to mora skrbeti center za socialno delo. Šola pa ga je dolžna obvestiti, če zazna težave, ki jih sama ne more in ni pristojna reševati. Zvrniti vse vzroke duševnih težav, ki jih prestajajo otroci, na njihovo odsotnost iz šole ter pouk na daljavo je nestrokovno in zlonamerno. Šola pa lahko sama po sebi predstavlja za otroke tudi vir težav. Med dejavniki tveganja, povezane s šolo, so slab odnos do šole, biti žrtev trpinčenja, zavračanje s strani vrstnikov, šolski neuspeh, težave v šoli, navaja publikacija NIJZ.
Kot varovalke dobrega duševnega zdravja publikacija NIJZ navaja povezanost družine, dobro komunikacijo družinskih članov, podporne, skrbne starše, družinsko harmonijo, visoko raven odgovornosti v družini, trdne družinske norme in moralo ter ekonomsko varnost.
Šola lahko prispeva k dobremu duševnemu zdravju otrok in mladostnikov, zlasti ga spodbujajo dobri dosežki v šoli, občutek pripadnosti in pozitivno ozračje v šoli, prosocialne vrstniške skupine, visoka pričakovanja in ambicije, ustrezna odgovornost do drugih in podpora drugim ter priložnosti za uspeh in prepoznavanje uspeha.


Da pa ne bi pripisovali slabega počutja učencem in dijakom le v času pouka na daljavo, je treba navesti podatke, ki se zbirajo v mednarodni raziskavi znanja PISA. Merjenje dobrega počutja petnajstletnih dijakov, ciljne populacije v raziskavi PISA 2018, je še posebej pomembno, saj so dijaki v tej starosti v ključni prehodni fazi fizičnega in čustvenega razvoja. Po državah OECD sta približno dva od treh dijakov poročala, da sta zadovoljna s svojim življenjem, ta odstotek pa se je med letoma 2015 in 2018 zmanjšal za pet odstotnih točk. Približno 6 % dijakov je poročalo, da se vedno počutijo žalostne. Skoraj v vsakem izobraževalnem sistemu so deklice izrazile večji strah pred neuspehom kot dečki, tudi če so pri branju močno prekašale dečke. Skoraj četrtina dijakov je poročala o nasilju vsaj nekajkrat na mesec.
Pouk na daljavo torej zahteva, da si otrok sam ali ob pomoči staršev, če je zelo majhen, organizira delo, posluša ob določeni uri izvajanje svojega učitelja na ekranu, komunicira z njim, izpolnjuje naloge, ki mu jih daje. Torej povsem enako, kot če bi bil v šoli. Le da se namesto v šolsko klop usede k svoji domači mizi in učitelja gleda in posluša preko ekrana, z njim komunicira s pomočjo pravil videokonference namesto z oglašanjem v učilnici, svoje izdelke pošlje po elektronski pošti učitelju v popravo ter prejme slike svojih popravljenih izdelkov in učiteljeve komentarje zopet na elektronski način. Ali po elektronski pošti ali v spletni učilnici. Tovrstne spretnosti so tako učenci in dijaki kakor tudi učitelji bliskovito razvili. Ne zgolj znanje, temveč kompetenca, zmožnost prilagoditi se nastali situaciji, zmožnost preživeti v drugačnih razmerah, je bistveno več vredna od tretjine šolske snovi, ki bi je zaradi novih okoliščin ne bi utegnili predelati. Ne želimo polemizirati, ali je število milijonov ton riža, ki jo pridela Azija, tako pomemben podatek, da ga lahko pri geografiji izpustijo. O tem bo presodil učitelj. Da se je učiteljstvo bliskovito naučilo tvegati ovrednotiti vrednost informacije iz učnega načrta in jo razvrstiti med pomembne ali manj pomembne zadeve, je bistveno več vredno, kot če bi predstavili vsak cilj in standard izmed najmanj dvesto tovrstnih zapisov v posamičnem učnem načrtu. Ker pomeni, da postajajo bolj suvereni in bolj avtonomni. In to je odlično, saj le suveren in avtonomen učitelj lahko vzgaja avtonomne in suverene osebnosti. Še bolj zanimivo in koristno je, da pouk na daljavo sili učence in dijake k večji samostojnosti. Morda pa se bo obudila resnična in izvirna ideja bolonjske reforme, ki se je pri nas marsikje sprevrgla le v nabiranja večjega števila ur za visokošolske profesorje. Samostojnost, suverenost, kompetentnost, učinkovitost, prilagodljivost. Morda pa klasično zasnovani sindikalni misli ravno to ni všeč.


Pouk na daljavo torej prinaša novosti, ki so težave in hkrati priložnosti. Težave bo treba kompenzirati, tako ali drugače, priložnosti pa velja izkoristiti. Nikomur pa ni lahko. Bilo bi pa mnogo lažje, če bi se vsi držali ukrepov, jih javno podpirali in tako omogočili čimprejšnji izhod iz krize ter normalno življenje, bogatejše za znanje in zmožnosti.
In če končam z navedbo iz prej omenjenega vira OECD- Pisa: »Medtem ko bodo učenci iz premožnih družin pogosto našli pot do uspeha v življenju, imajo učenci iz prikrajšanih družin na splošno le eno samo priložnost v življenju, in sicer odličen učitelj in dobra šola. Če bodo ta čoln zamudili, bo nadaljnje izobraževanje še bolj okrepilo in ne omililo začetnih razlik v učnih rezultatih.«
Zato je treba to obdobje izkoristiti predvsem za razmislek, kako najti najboljše poti do odličnih šol in odličnih učiteljev. Če bomo zamudili ta čoln, bomo zaostali kot narod in ekonomija.

Teme
Šolstvo
Zadnje objave
V ŽIVO iz Državnega sveta: Politizacija slovenskih vrtcev in šol
Spremljajte prenos v živo 
Državljani bomo lahko del svoje dohodnine namenili ne le nevladnim organizacijam, temveč tudi javnim šolam in vrtcem.
Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, katerega pobudniki so poslanci in poslanke skupine Nepovezanih poslancev, prinaša dobrodošlo spremembo člena, ki natančneje opredeljuje delovanje šolskih skladov. Novi člen podrobneje določi namembnost šolskega sklada in s tem sledi potrebi ne le šole, ki z donacijami pridobiva nadstandardno opremo, temveč tudi posameznim učencem in dijakom iz manj spodbudnih okolij, ki se udeležujejo dejavnosti šole, ki ni povsem javno financirana, kar je bila sicer tudi dosedanja praksa šol, vendar bi bila tovrstna donacija lahko tudi obdavčena ob preseganju cenzusa. Novela to odpravlja, saj je davek na darilo lahko breme za družino iz šibkejšega okolja. Hkrati je bistvena novost, da državljani lahko namenijo del svoje dohodnine ne le nevladnim organizacijam, temveč tudi javnim šolam in vrtcem. Sprejeti amandmaji tehnično izboljšujejo besedilo členov. Slovenska demokratska stranka rešitev podpira, hkrati pa opozarja, da je v prihodnosti potrebno urediti izobraževalne dejavnosti šole tako, da bodo v celoti javno financirane za vse učence in dijake. Pri tem posebej poudarja pomen zdravega prehranjevanja, ki naj bo del vzgojno izobraževalnega programa. Za navedeno pa je potrebna celostna tako sistemska kot finančna ureditev, za kar si bo Slovenska demokratska stranka prizadevala, da se uresniči v najbolj optimalnem času. Slovenska demokratska stranka pričujočo spremembo zakona tako prepoznava kot enega izmed korakov, ki vodi k zastavljenemu cilju, zato bo zakon podprla.
Odgovor ministra Vizjaka na poslansko vprašanje Mojce Škrinjar o zagotovitvi čiste pitne vode v Ljubljani
Najprej poslanko zanima, ali je kdo odgovarjal za nepravilnosti, ki jih je razkrila revizija in kako je odgovarjal. Poslanko nadalje zanima tudi, ali je Mestna občina Ljubljana vložila vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki bi vključevalo nadaljevanje gradnje na spornem območju med Brodom, Črnučami s čistilno napravo v Ljubljani. Sprašuje še, ali minister spremlja ravnanje Mestne občine Ljubljana, če bi le-ta vlogo vložila na pristojno upravno enoto in kako bo nadzoroval ravnanje upravne enote, da bo ta upoštevala nove ugotovitve Agencije RS za okolje, glede na to, da je jasno povedal, da je gradnja kanalizacije na omenjenem spornem območju povsem neustrezna in v nasprotju z okoljevarstvenimi standardi. Kanal C0 je namreč umeščen na vodovarstveno območje, ki zagotavlja pitno vodo 70 % območja Mestne občine Ljubljana, to pa zaradi ureditev kanalizacije nekaj gospodinjstvom, ki na tem območju Ljubljane nimajo urejene kanalizacije ter zlasti za potrebe občin Vodice in Medvode. Slednje je v nasprotju z okoljevarstvenimi standardi, saj bi občini morali zagotoviti čistilno napravo v svojem okolju v skladu z načelom, da je čistilna naprava čim bližje viru onesnaženja. Poslanka še meni, da je kanal C0 v nebo vpijoč primer skrajno skorumpirane stroke in zlorabe funkcije odločevalcev, ki so pripomogli k začetku tako zastavljenega projekta in pridobil evropska sredstva. Ministra sprašuje tudi, kaj bo naredil za ohranitev vira pitne vode za Ljubljančanke in Ljubljančane in ali bo prepustil težko situacijo na pleča nekaj posameznih osveščenih lastnikov zemljišč na območju gradnje tega kanala, ki jih Mestna občina Ljubljana pospešeno razlašča. Zanima jo tudi, kaj se bo zgodilo, če lastniki ne bodo vložili zahteve za priznanje statusa stranke v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za ta objekt, ker bodo morda zgrešili informacijo o vložitvi takšne zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in ali je grozeča ekološka bomba res odvisna zgolj od časa in pozornosti nekaj zasebnikov. Bo za gradnjo kanala C0 pridobljeno gradbeno dovoljenje in kako bo to minister preprečil ter kaj bo v dobro ohranitve pitne vode v Ljubljani kot najbolj odgovoren storil. Na koncu poslanka poziva ministra k največji čuječnosti ob nameri Mestne občine Ljubljana za pridobitev gradbenega dovoljenja na spornem območju in ministra kot največjega varuha zdravega in čistega okolja v državni upravi prosi, da uporabi vse vzvode da Ljubljančanom in Ljubljančankam ohrani čisto pitno vodo, kot jim je zagotovljena z Ustavo Republike Slovenije. V nadaljevanju podajamo odgovore, kot sledi. Ad. 1 Na Ministrstvu za okolje in prostor ter Agenciji za okolje in prostor je bila izvedena reorganizacija, v okviru katere je prišlo do določenih kadrovskih sprememb in drugačnih rešitev. Ad 2 Uvodoma poudarjamo, da Ministrstvo za okolje in prostor ni investitor izgradnje kanalizacije v občinah Vodice, Medvode in Mestna občina Ljubljana. Po podatkih, s katerimi razpolaga ministrstvo, je investitor Mestna občina Ljubljana v okviru gradnje kolektorja C0 na odseku Brod – Črnuče odločil za spremembo projekta iz razloga dodatnega varovanja vodnega vira Kleče in je predvidel polaganje cevovoda v t.i. kineti. Agencija za okolje Republike Slovenije (v nadaljevanju: ARSO) je po uradni dolžnosti začela predhodni postopek v zvezi s spremembo gradnje povezovalnega kanala C0 - izvedba dodatne zaščite pred izcejanjem vode iz kolektorja v podtalje s polaganjem cevi v vodonepropustno armirano betonsko kineto na dolžini ca. 2,1 km. Postopek je zaključen, ARSO je 28. 9. 2020 izdal sklep št. 35405-515/2019-25, 35415-33/2020-4, 35415-36/2020-4, da je za nameravani poseg investitorja Mestne občine Ljubljana - Vgradnja povezovalnega kanala C0 z dodajanjem armiranobetonske kinete med revizijskima jaškoma 142 in 166 v dolžini 2.128,95 m potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Postopek presoje vplivov na okolje se skladno z Gradbenim zakonom izvede v okviru integralnega postopka pridobivanja gradbenega dovoljenja, investitor pa vloge za izdajo takega dovoljenja na Ministrstvo za okolje in prostor še ni podal. ARSO je decembra 2020, s strani nosilca nameravanega posega Mestne občine Ljubljana prejel vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja za nameravani poseg, ki je bila s sklepom št. 35402-30/2020-4 z dne 20. 1. 2021 zavržena. Mestna občina Ljubljana se je na sklep pritožila, pritožba je bila z odločbo št. 35402-3/2021-2550-5 z dne 6. 5. 2021 zavrnjena. Ad 3 Najprej je potrebno pojasniti, da Ministrstvo za okolje in prostor ni pristojno za dajanje navodil oziroma za neposredni nadzor nad delom upravnih enot. V skladu z Zakonom o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21 in 82/21) so za opravljanje upravnih nalog, ki jih je zaradi njihove narave potrebno organizirati teritorialno, pristojne upravne enote. Naloge so določene v posameznih področnih zakonih. Poleg tega velja izpostaviti še, da je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 35100-739/2021-2550-9 z dne 28. 9. 2021 v postopku z izrednim pravnim sredstvom, izreklo za nično gradbeno dovoljenje št. 351-2737/2020-6 z dne 18. 1. 2020 izdano s strani Upravne enote Ljubljana. Za zadevni poseg je namreč potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje po integralnem postopku. V postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja je potrebno ugotoviti tudi, ali načrtovani poseg vpliva na okolje. Ad 4 Za zavarovanje vodnih virov na območju Republike Slovenije so izdane uredbe o vodovarstvenih območjih. Uredba o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnika Ljubljanskega polja (Uradni list RS, št. 43/15) je namenjena varovanju vodnih virov na zadevnem območju Ljubljane. Nadzor nad izvajanjem te uredbe in drugih predpisov je v pristojnosti Inšpektorata RS za okolje in prostor.Glede priznavanja položaja stranke v postopku ter morebitne zamude rokov s tem v zvezi je potrebno upoštevati veljavne predpise. Ad 5 Ministrstvo za okolje in prostor je v preteklosti in bo tudi v prihodnje storilo vse, kar je v njegovi pristojnosti za zavarovanje vodnih virov za oskrbo prebivalcev s pitno vodo povsod na celotnem območju Republike Slovenije, ne le na območju Mestne občine Ljubljana. Pitna voda je namreč ena izmed najpomembnejših dobrin, najpomembnejših naravnih bogastev in jo moramo ohraniti tudi za naše otroke in vnuke. S spoštovanjem, mag. Andrej Vizjak minister  
Mojca Škrinjar: Od Stevanovića do Prodanovića
Napovedano indijansko poletje je izdalo vremenarje in jesen nas je nenavadno zgodaj opomnila z vetrom, nizkimi temperaturami in nenavadnimi nalivi. Pa ne bom o Greti oziroma podnebnih spremembah oziroma zeleni politiki in prisilnemu prezračevanju šolskih učilnic, skozi katero se skuša #LeviBiznis prebiti do državnega financiranja. Govora je o vroči politični jeseni, ki  še z zadnjimi močmi opleta z repom, da bi ohranila vzporedne mehanizme globoke države, ki jo v odmevni  knjigi s takim naslovom opisuje  Rado Pezdir. Ko je kolesariat nekoliko izgubil privlačnost in so se ljudje naveličali  tovrstnih medijskih  prispevkov, socialna omrežja pa spregledala poplavo “fake” naslovov, ki jih producira  nekaj  elektronskih naslovov iz istega prostora, ki mu lahko  po domače rečemo  #RdečiCenter, si je ta izmislil novo bombico. Anticepilce. Ki so se s petka, ki je bolj primeren za odhod na vikend, preselili na sredo,  napolnili Trg republike in zmetali nekaj deset kilogramov granitnih kock v pročelje parlamenta, skozi luknje v steklih pa še molotovke. To pa ne glede na to, da so vedeli, da nas je nekaj poslank in poslancev, pretežno iz koalicije, še na delu  v sami zgradbi. Seveda so, kakšno naključje, preden se je začela  najhujša invazija na parlament, pobegnili vsi poslanci SD. V dvorani so Levica, SAB in LMŠ pustili po enega ali največ dva svojih poslancev, ki jih očitno štejejo za  drugorazredne, ki jih očitno ni bilo škoda pogrešiti, če bi slučajno parlament začel goreti, kar pa  ni bilo prav daleč od tega. Jaz bi se na njihovem mestu krepko zamislila. In ko smo mislili, da huje že ne more biti, se je od nekod vzel neki Stevanović, ki je pozval celo Slovenijo, naj, pa magari v torek, blokirajo  ljubljanske ceste med najbolj odmevnim dogodkom slovenskega predsedovanja. Tako je lahko častitljiva Rosvita Pesek na Odmevih zaskrbljeno poročala, da je Slovenija poslala v svet čudno sliko. Seveda se je čez teden sredina zgodba ponovila, protestniki pa so bili na koncu mokri in pekočih oči, kar je Stevanovič  na ulici,  del opozicije pa  v parlamentarni dvorani pripisal, po njihovem, teroristični policiji in vladi. Starši, ki zaradi zasedenih ulic niso mogli po svoje otroke v vrtec ali šolo, ljudje, ki so hiteli  k zdravniku ali na sestanek, so bili kolateralna škoda revolucije, ki Stevanovića in njegovih podpornikov prav nič ne briga- cilj posvečuje sredstva! Izgredi mečejo slabo luč tudi na petkove kolesarje in levo opozicijo (Foto: zajetje zaslona) Revolucija pa ima dva obraza, kjer je zgoraj opisani zgolj senca pravega. Ta, pravi, je viden v drugem koraku, ki  želi narediti  mednacionalno  razprtijo, in če ne gre s kolesom, gre pa s trdim ali mehkim č. V času Jugoslavije je nekaj Slovencev odšlo v druge republike, še več pa je prišlo državljanov iz drugih republik v Slovenijo. Nekateri kot fizični delavci, drugi kot uradniki ali podjetniki. Danes živi v Sloveniji že tretja ali četrta generacija priseljencev, ki je ne loči od avtohtonega ljudstva nič drugega kot zadnja črka v priimku, trdi č ali mehki ć. Med njimi so pridni  delavci, obrtniki,  uspešni športniki,  učitelji, zdravniki, učenci, dijaki.  Res, tudi med potomci priseljencev so, kot med avtohtonimi Slovencev takšni in drugačni, dobro in zlo je porazdeljeno, žal, med vse ljudi. Zato je kot bomba udaril kratek in iskren zapis Igorja Prodanovića, ki je nalil čistega vina vsem, ki so hoteli zanetiti državljansko vojno med  trdim in mehkim č jem: proglasil se je za migranta, katerega starši so prišli v Slovenijo iskat boljši kruh, našel svojo novo domovino, ki jo spoštuje in jo ima rad, je visoko izobražen in pridno dela za preživetje svoje družine. Dokaz, da živimo v normalni družbiIgor ni pozabil svoje prvotne domovine, obišče svoje sorodnike v Bosni,  se udeležuje verskih praznovanj in družinskih srečanj,  razume in spoštuje kulturne razlike  obeh svojih domovin. V svojem zapisu pa poudari, da  kot priseljenec  spoštuje slovensko kulturo in tradicijo ter pozove vse, avtohtone Slovence in priseljence vseh generacij k strpnosti in medsebojnemu spoštovanju,  k skupnemu soustvarjanju blaginje Slovenije, zdraharjem pa pokaže možnost enosmerne vozovnice. Igorjev zapis na socialnih omrežjih je doživel nesluten pozitiven odziv. To pomeni, da vendarle živimo v normalni družbi. Kar pa seveda Rdečemu Centru ne ustreza. Še iz časov socialistične revolucije ve, da  zdraharji  in prevratniki najlaže prevzamejo oblast v   razburkanem ozračju vojne, kot je bilo med drugo svetovno vojno, ko je  komunistična partija  zlorabila narodnoosvobodilno gibanje za uničenje demokracije in  z zločini, strahovlado in goljufijo  prevzela in obdržala oblast  dolga desetletja. Prodanović si zasluži globoko spoštovanjeLeta 1991 se je Slovenija osamosvojila, postala država ter z dvojnim predsedovanjem  Evropski uniji, z dosežki svojih pridnih državljanov pridobila velik ugled. Ta bi bil še večji, ko bi gospodarstvo  in javni sektor lahko deloval brez vzporednih mehanizmov globoke države, ki pa se je očitno nismo  osvobodili. Želi vztrajati ob svojih mafijskih rabotah, uničevati delo pridnih rok vseh, ne glede na to, kako se končujejo njihovi priimki, za ta namen pa je  pripravljena ustvariti »bad guy«  Zorana Stevanovića, da bi lahko zanetila prepir v Sloveniji zaradi ene same črke. Igor Prodanović se je temu uprl, zato zasluži globoko spoštovanje za svoj pogum, kar pa so mu izkazali tudi  tisoči na  socialnih omrežjih. Igor  Prodanović je bil zaradi tega deležen tudi nekaj groženj, niso številne, so pa zato toliko bolj nevarne. Igor  je miroljuben državljan, ima družino, ki si ne zasluži živeti v nevarnosti. Zato povem: Vsi smo Igor, ne boste nas utišali! Čeprav se ne počutimo dobro ob  ujetosti v napadenem parlamentu, četudi hodimo previdno po cestah, stojimo v zastojih, povem – nismo razdeljeni, složni smo! Želimo živeti v pošteni, zdravi in blagostanja polni družbi. Normalni družbi! Mojca Škrinjar
Sprememba zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja
Poslanci koalicije v mandatu Vlade RS, ki jo vodi Janez Janša, so vložili predlog sprememb Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki vsebuje štiri poglavitne rešitve: Modernizacija ciljev vzgoje in izobraževanja: zavezanost evropski tradiciji ter spodbujanje radovednosti,Možnost napredovanja v nazive tudi za pomočnike in pomočnice vzgojitelja v vrtcu,Spremenjena sestava sveta vrtca ali šole, kjer ima ustanovitelj najštevilčnejšo skupino predstavnikov ob skupini staršev in skupini zaposlenih,Dopolnitev nabora osebnih podatkov za namen digitalizacije poslovanja. V Državnem svetu bo potekala v ponedeljek, 11. oktobra 2021, predstavitev zakona. Pričakujem, da bo največ pozornosti namenjeno spremembi sestave sveta vrtca in šole. Prenos v živo tudi tukaj, na mojcaskrinjar.si ob 14.00 uri
Kdo v resnici bi moral v Državnem zboru odgovarjati na očitke o nefinanciranju Slovenske tiskovne agencije
V Državnem zboru je na predlog opozicije v petek, 8.oktobra 2021, potekala izredna seja, posvečena problemu financiranja Slovenske tiskovne agencije ( STA), ki ne prejema denarja iz proračuna že 280 dni. Zaradi tega opozicija besni, v tujino pošilja resna opozorila, predsednica Evropske komisije zaskrbljeno guba čelo, predsednik slovenske vlade pa zaman že skoraj hripavo neštetokrat pojasnjuje v ugasnjene zvočnike slovenskih televizij. Opozicija je v petek z dvignjenim glasom, dan prej pa na odboru za kulturo še s psovkami, podkrepljeno dokazovala, da je za nastali problem kriva Vlada RS. Toda to ne drži. Drži pa, da opozicija, njeni predlagatelji, bodisi niso prebrali zakonov, Uredbe, sodbe Vrhovnega sodišča ali pa nič od tega ne razumejo. To pa je šokantno, saj so to ljudje, ki sprejemajo zakone, ki na koncu koncev krojijo življenja državljank in državljanov. Med temi poslanci pa je tudi nekdanja direktorica direktorata za proračun in nekdanja premierka, Alenka Bratušek, za katero velja, da bi morala poznati zakon o javnih financah! Poenostavljeno povedano je zadeva s financiranjem STA naslednja. 1. Vlada RS je ponudila spomladi 2020 agenciji pogodbo o financiranju za leto 2020, temelječo na Zakonu o Slovenski tiskovni agenciji, ki je direktor STA, gospod Veselinović, ni želel podpisati. Zato financiranje ni steklo. 2. Sledilo je reševanje problema- sprejet je bil protikoronski zakon, v katerem med drugim nastopa tudi določilo o izrednem financiranju STA, ki v 66. členu pravi, da mora država financirati STA v letu 2020 in 2021, četudi nima pogodbe z njo. 3. Odgovor Vlade je bil, da je izdala Uredbo (akt vlade), ki povzema določila Zakona o STA- kaj ta dela v okviru javne službe- povzetke novic v slovenščini, angleščini, fotografije.. ter določa v 4. členu, da sklene STA z Vlado RS pogodbo o storitvah za javno službo ( ne za tržno dejavnost, ki jo zakon o STA agenciji tudi dopušča!), v 7. členu pa dopolni, da če STA le ne sklene pogodbe, se pa financiranje izvede zgolj po 66. členu protikoronskega zakona, torej brez pogodbe, zgolj po Poslovnem načrtu STA. 4. Poslovnemu načrtu STA pa manjka cenik, za koliko bo prodala posamezen članek oziroma storitev javne službe. Torej, Vlada želi financirati storitve, ki jih mora, želi pa vedeti in se strinjati oziroma dogovoriti, po kakšni ceni bo to počela. Torej, če ni pogodbe, mora biti z Vlado RS usklajen Poslovni načrt, preko cenika. 5.Direktor Veselinović ne dogovori cenika, niti noče skleniti pogodbe in pričakuje zgolj denar. To pa ne gre skupaj z zakonom o javnih financah, ki v 54. členu določa, da mora vsako izplačilo temeljiti na verodostojni knjigovodski listini. To je navsezadnje povedalo v svoji sodbi tudi Vrhovno sodišče, kamor je naslovila pritožbo Vlada, potem ko je bila tožena s strani direktorja Veselinovića z zahtevo, da se uredba, ki je omogočala izplačilo STA, zadrži. 6. Direktor Veselinović je zahteval zadržanje Uredbe, ki predstavlja pravno podlago za izplačilo STA, Vrhovno sodišče pa mu je v sodbi jasno povedalo, da si reže vejo, na kateri sedi ter ga še podučilo, naj konkretizira svoje zahtevke, ob jasnih navedbah, da mora biti financiranje iz proračuna jasno in transparentno. Iz povedanega sledi, da financiranje iz proračuna ni žepnina, ki jo dajejo starši svojim otrokom, temveč je natančno opredeljena storitev, cena, znan mora biti plačnik, prejemnik, roki in način, in da mora biti to izpričano v operativnem dokumentu. To pa je lahko pogodba, dogovor ali vsaj cenik, torej neka verodostojna listina. Naj bo Poslovni načrt STA še tako dober esej, brez operativnega dokumenta ne gre. To ve vsak rektor javne univerze, ravnatelj javne šole ali vrtca, ki s financerjem podpiše pogodbo o letnem financiranju. Le direktor Veselinović, nekdanja direktorica direktorata za proračun, poslanka Bratušek in nekateri poslanci, ki sprejemajo prav te zakone, ne vedo tega? Ta seja je bila tako ogledalo neukosti, direktor Veselinović pa je kljub temu, da je (verjetno zaradi slabe vesti) odstopil, tisti, ki bi v resnici moral stati v DZ in odgovarjati na očitke o nefinanciranju STA.

Komentarji

Zdaj se predvaja
mojcaskrinjar

Sorodne vsebine

Zadnji komentarji

Twitter

Facebook

Prijatelji