Tri skoraj zaporedne deževne noči so prevesile visoko poletje v pričakovanje jeseni. Nekateri so bili tega veseli, tisti, ki smo se rodili s soncem in soljo v žilah, pa nas je to še posebej razžalostilo.
Robinzonski stil je najprej nenavaden in utrudljiv, nato postane samoumeven z jutranjim jogurtom,ki ga pojem stoje, čas, ki ne dovoli več ličil, me skuštrano, z lasmi, opranimi v morju in zvezanimi v čop, porine na pot ob morju, nato v gladko vodo. Sonce posuši kožo, lase, kopalke, soli na pretek, ne rabim elektrike, nič od civilizacije, razen obiska… cyber caffeja.
Na nobel plaži ob bifeju, ki poleg polnjena mobitelov nudi še hladno pivo, sladoled in kopico koktejlov, se ustavim zgolj zaradi, saj veste česa… Odvisnosti je več vrst: od piva, sladoleda…. in interneta. Jaz boleham za slednjo, poleg deloholičnosti.
Napolnim mobitel in opazim družino, nobel spravljeno pod senčnikom s čipkasto prikrojeno obrobo, mamico, očka in dete, ne znam določiti spola pod ličnim klobučkom, tri, štiri leta, ne več. Mami ima v roki svoj pametni telefon, očka svojega, dete pa tablični računalnik in vsi pridno drsajo po njih s prsti.
Odpravim se po poti ob plaži, ki se počasi prevesi v robinzonsko. Triletni fantek z robinzonske plaže z neverjetno spretnimi potezami nariše ribo, ki se smeji. Risbe bi bil vesel vsak slikar.
Belo in črno, vroče in mrzlo, nobel in robinzonsko. Računalnikar in slikar. Je prav, da ima otrok pri treh letih računalnik? Je prav, da triletni otrok naredi risbo, ki je povečini ne zna narisati niti odrasel povprečni državljan? Bo prvi otrok zaradi uporabe računalnika dobil hrome prste in zaostale možgane ( beri: ne bo imel grafomotoričnih spretnosti), bo drugi postal zagrenjeni Van Gogh in si bo na koncu odrezal uho, šele zanamci pa bodo opazili, da je odšel izjemen talent?
Nič od tega ni potrebno. Ne potrebujemo sodnikov in prestrašencev, ki se boje, da bi uporabniki računalnikov, tablic in mobitelov kot potomci nepišočih Trubarjevih sodobnikov utegnili biti v nevarnosti, da ne razvijejo grafomotoričnih sposobnosti
Ne potrebujemo prestrašencev, ki menijo, da je bolje biti vodovodar, inženir, pravnik ali zdravnik, da bi bil človek lahko srečen in preskrbljen.
Le ena šola znanja doslej me je prepričala. Tista, ki trdi, da je za uspešen pouk potreben inteligenten učitelj, ki zna opazovati, razumeti in usmeriti otroka. Tista, ki trdi, da nismo vsi enaki, ampak smo vsi unikatni. Da kot taki lahko postanemo srečni ljudje. Zato rabimo tudi tako slovensko šolo. Zelo drugačno, kot jo imamo sedaj.
Zazipala sem zeleno, modro in rumeno v majhen trd kristal spominov z lahnim priokusom soli. Priklicala si ga bom na sam začetek jeseni. Kateri že september? No, za otroke zagotovo nastopi jesen s prvim septembrom, za založnike in sodnike z grafomotoričnim kapitalom, pa že prej, v visokem poletju prepričanj, okvirjev. Okvirji seveda morajo biti, toda povsem na drugi strani.
Toda to je samo moje prepričanje. Nekaj podatkov in izkušenj pa je zadaj. In zakaj ne bi bili pogumni? Zakaj ne močni? Znanje je moč, pravi Harari v Kratki zgodovini človeštva. Tudi jaz mislim tako, kaj pa vi?
(Opomba: če je kdo zelo žalosten zaradi moje današnje uporabe slenga, ga potolažim, da zagotovo to ne bo pokvarilo moje siceršnje ljube knjižne slovenščine - približno tako, kot bodo otroci ohranili spretne prstke in možgančke kljub (normalni)uporabi tipkovnice - bodo pač narisali več rib in čipkastih senčnikov.)
Mojca Škrinjar
Sep 08, 2016