Letos je nekoliko manj džingelbelanja. Ali pa jaz manj hodim po trgovinah. Po statističnih podatkih je kupna moč prebivalcev večja, za tretjino ljudi pa pomenijo prazniki stres. Zato, da smo nekaj dni doma, tiste zadnje dni pred tem delamo dvojno ali trojno in povsem utrujeni iščemo primerna darila za naše drage. Ki bi mirno preživeli tudi brez njih. Pojemo preveč hrane in popijemo preveč dobrega in nato po prvem januarju čukasto gledamo v tisti tako presneto navadni delavnik.
A, ja. Letos je dovoljeno bloditi še drugi januar in cirkus je končan. Sicer ne vemo prav dobro, zakaj se nam je to zgodilo, počutimo se malo nelagodno, ampak no – če je vse tako naravnano, če vsi tako delajo, poleg tega iz vseh štirih vogalov tv- ja kukajo tako ali drugače rdeče kape s cofom, otroci pa pričakujejo zahvalo za svoj letni trud v obliki darila, najbrž že mora biti tako…
V naši državi pa zelo verjetno še mnogo kje tečejo stvari tako, da neprestano rojevamo pričakovanja in pričakujemo zahvale za tisto, kar naredimo, neporavnanim zahvalnim dolgovom pa obesimo nezadovoljstvo. In zahvalni moramo biti tudi sami sebi. Čemu naj sicer pripišem podivjano kupovanje darov in hrane? Kako smo brez teh darov in z manj hrane preživeli enajst mesecev, ta, zadnji, pa je kakor znamenje apokalipse: po Silvestrovem je konec navadnega sveta. In če bi držale vse želje, ki smo jih izrekli in zapisali, bi morali stopiti v rajski dan, ki se nikoli ne konča. Ampak ne, zdaj 3. januarja, bomo kot vsako novo leto stopili v navadne čevlje in obleko, šli v službe in šole, december pa se bo zdel kot sanje.
Toda le iskrene želje štejejo. In v resnici jih je v tisti množici izrečenih in zapisanih le malo. Iskrene želje niso vezane na novo leto. Te obstajajo vselej- v vsakih okoliščinah in celo leto. Morali bi si jih zaželeti vsak dan zjutraj.
Letos sebi in vam podarjam želje.
Želim si:
Da bi vsi majhni otroci dobili skrbne, ljubeče in predvsem odrasle starše, ki ne bi v svojih otrocih iskali zgolj svoje potrditve, temveč bi se zavedali, da je starševstvo huda odgovornost, in da bi otroke brezpogojno ljubili;
Da bi šole vzgojile ustvarjalne, delovne, spoštljive in odgovorne mlade, ki učenja ne bi videli kot prisilo, temveč kot izziv in priložnost, medsebojne odnose pa kot dar življenja;
Da bi se noben otrok, učenec , dijak ali študent ne počutil sam, ko se znajde v učnih in socialnih težavah;
Da bi lahko vsak šolajoči in vsak drug državljan sleherni dan zaključil z ugotovitvijo, česa se je tega dne naučil;
Da bi vsak spoštljivo uporabil in delil svoje znanje v dobro vseh;
Da bi učitelji uživali v svojem delu, predvsem pa zaradi svojega dobrega dela uživali spoštovanje vseh državljanov;
Da bi politiki in šefi videli svoje poslanstvo ne v svoji moči in oblasti, temveč v služenju skupnemu dobremu;
Da bi se vsi ljudje spoštovali, in da bi spoštovali našo domovino ter da bi se zavedali, da je potrebno spoštljivo in odgovorno ravnati z naravo;
Da bi vsak človek našel svoje mesto v družbi, kjer bi sebi in družbi najbolj koristil;
Da bi v vsakem odločanju prevladala pravičnost, poštenost, načelnost in ljubezen;
Da bi vsak državljan začel sleherni nov dan z željo po novem znanju;
Da bi si vi mi znali želeti prave želje. Tiste, ki nimajo zveze s papirnimi ali elektronskimi čestitkami, manj ali bolj neumnimi novoletnimi darili. Tiste želje, ki bodo izboljšale naše odnose, našle dom brezdomcu, vrnile otroke staršem in starše otrokom, drevesa gozdovom, začepile usta lažem in odprle srca.
Potem bo dovolj tih božični sprehod do cerkvice, večer s sosedi, skodelica čaja, ki pogreje roke, novo rojstvo, ki se zgodi v ulici. Trgovke se bodo spočile in lepo, počasi skozi leto prodale vse, kar so nameravale prodati na Silvestrovo.
Drage Slovenke in dragi Slovenci, želim nam vsem, da vstopimo v ne zgolj namišljeno, temveč v pravo, ustvarjalno in upanja polno leto! Ampak za ta namen se moramo ZBUDITI.
Mojca Škrinjar
Silvestrovo 2016
Dec 30, 2016