Te dni berem o »Klikni in kupi« generaciji, otrocih, ki so si zaželeli domačo žival, kužka ali mucka in ga izbrali na spletu, starši pa so jim to velikodušno kupili. Toda božično novoletni čas se še ni iztekel, ko so vsi skupaj, otroci in starši, ugotovili, da je živalca prehudo breme za njih. Potrebno jo je hraniti, čistiti, voditi na sprehod, se ukvarjati z njo. Trumoma so nosili uboge kužke na društva za zaščito živali, kjer čakajo na novega lastnika.
Virtualna resničnost, splet, dejansko ponuja drugo življenje, in prosto po Shakespearu je ves svet oder in mi, ljudje, smo igralci. Vloge, ki nam jih namenja družba, zlasti tisti potrošniški del, pridno prevzemamo in jih poskušamo odigrati skladno s pričakovanji. Zlasti mladi straši in njihovi otroci so ujetniki vlog, zato se mnogokrat v pravem življenju ne znajdejo. Prekinili so z zastarelo(?) tradicijo svojih staršev, začeli biti moderni straši, zdaj pa ne vedo kod in kam. Človek ne ve, kdo je večji otrok- sami otroci ali njihovi starši.
Nedoraslost staršev je dostikrat velika težava. Kajti družina usodno in nezamenljivo vpliva na otrokov razvoj, na njegove vrednote, odnos do sveta, delovne navade, etiko. Še zlasti velik vpliv ima na otrokov intelektualni razvoj in je kljub izobraževalni vlogi šole najbolj pomembna pri otrokovem učnem uspehu. Če starši sami ne cenijo znanja in niso ambiciozni, če otroku ne omogočajo intelektualnega domačega okolja, in če ne spremljajo napredka svojega otroka v šoli, mu ob težavah ne priskočijo na pomoč z nasvetom ali obiskom učitelja, je otrok obsojen na slabši učni uspeh in slabše splošno počutje v šoli. Slabši učni uspeh običajno spremljajo slabo vedenje, neupoštevanje navodil učiteljev, konflikti s sovrstniki.
Leta 2007 je bil sprejeta novela zakona o osnovni šoli, ki je določila, da mora imeti šola vzgojni načrt, v katerem določi vrednote v šoli, preventivne dejavnosti, odgovornosti in pravice otrok, ukrepe za doseganje vzgojnih ciljev, o vsem tem pa se morajo učitelji, starši in otroci strinjati in dogovoriti ter se vsega tudi držati. Zdi se, da je velikokrat zelo dobro orodje mnogokrat pristalo na zapisih, spravljenih v predalih, učitelji in starši pa obupujejo drug nad drugim, vsi skupaj pa nad otroci ter tavajo v temi. Ravnatelji nemočno opazujejo dogajanje, karavana pa gre mimo.
Velikokrat so se od uvedbe devetletke, ki je med drugim ukinila oceno iz vedenja, pojavile ideje, da bi ta institut uvedli nazaj. Istočasno so nastopili tudi pomisleki, češ, kaj pa bomo s tem dosegli. V omenjeni noveli zakona pa je bila sprejeta tudi novost, ki je odstopila od koncepta devetletke, možnost prešolanja učenca brez soglasja staršev, vendar s soglasjem šole, na katero bo problematični učenec prešolan. Uzakonjeni vzgojni načrt pa predvideva tudi preventivne dejavnosti, ki omogočijo, da do prešolanja skoraj niti ne pride. Vprašanje pa je, ali imajo učitelji dovolj znanja, da bi znali določiti ciljane preventivne dejavnosti. Ena izmed teh dejavnosti bi zagotovo morala biti delo s starši, njihovo osveščanje in izobraževanje o vzgoji in spremljanju razvoja otrok. Tudi zato je potrebno imeti znanje, ki ga pa od zaposlenih ne moremo tako samoumevno pričakovati- učitelji so pedagogi in ne andragogi, ki imajo znanja za delo z odraslimi. Zato mora biti usposabljanje šolske svetovalne službe in učiteljev na tem področju sistemski ukrep.
Kako dolgo in do kakšne mere sme oče tolerirati svojega sina, ki mu vrača žaljivke na njegove besede? Če ga udari, bo zagrešil kaznivo dejanje. Sama obsojam nasilje in zato mislim, da tepež ni rešitev, toda, ali sinovo zmerjanje očeta ni nasilje? Vse prepozno je, ko se kaj takega že zgodi in dokončno prepozno je, ko se to zgodi dvakrat. Avtoriteta očeta je uničena, sin pa ostane brez ključne življenjske zaščite in varnosti, saj od tega trenutka ni osebe, ki bi mu nudila zavetje v težavah. Od tu dalje za mladostnika ni tako težko stopiti v krog nasilnih vrstnikov, ki potrjujejo njegov ego, toda povlečejo ga lahko tudi v kriminal. V takih primerih bi družina potrebovala strokovno pomoč, česar pa mislim, da od centrov za socialno delo, kot so sedaj, nihče ne pričakuje. Rešitev tega problema je izziv za izobraževalni sistem.
V času otrokovega odraščanja morajo starši odigrati vlogo vzgojiteljev, ki imajo avtoriteto, so samozavestni, zahtevni, odločni in hkrati do zdrave mere zaščitniški. Starši, ki so nekoč živeli na podeželju, kjer prav vsak dan narava postreže z realnim življenjem, ko se ji je potrebno prilagajati , se boriti z njo, so živeli na trdnih tleh, zato vprašanj, ali je vzgoja prava ali ne, niti ni bilo toliko. Zreli starši se ne vedejo sami kot negotovi otroci, zato so tudi uspešni vzgojitelji. Sodobni starši, v primežu neštetih informacij, ki jih nudi splet, so mnogokrat zmedeni. Vzgoja je z mediji postala še bolj globalni pojem. Toda, kot šolski sistemi niso enostavno prenosljivi iz države v državo, s kontinenta na kontinent, saj jih pogojujejo različne kulture vedenja, ravno tako vzgojni koncepti niso enostavno prenosljivi. Dolgo je trajalo, da so zagovorniki permisivnega koncepta, rojenega na drugem kontinentu, priznali, da je zgrešen. Zato malo konservativizma na področju tako globokih sprememb kot je vzgoja, ne škodi.
Otroci niso majhni kužki, ki jih kupiš za zabavo, otroci so odgovornost in breme. Toda kako prijetno breme, če so plod zrele odločitve in ljubezni!
Z otroci se je potrebno tudi ukvarjati, dan za dnem, dokler ne prerastejo najstniških let in se postavijo na lastne noge. Potrebno jim je posvetiti čas in se marsikdaj odreči stvarem, ki smo jih lahko počeli kot samski. Toda nagrada je velika, objem družine je blagodejen, še zlasti ko je katerikoli član v težavah. Družina je zdravilo, če temelji na zdravih temeljih.
Mojca Škrinjar, 07.01.2017
Jan 07, 2017