Pred nekaj leti sem imela priliko izmenjati nekaj misli z gospo Tino Maze ob nizu njenih številnih zmag. Vprašala sem jo, kaj bi bilo njeno sporočilo o vrednotah slovenski mladini. Skromna, ni veliko govorila o svojem izjemnem talentu, rekla je, da je za vsak uspeh potrebna vztrajnost in trdo delo.
Šport je čudovita stvar, da si vsak, ne le mlad človek, pridobi delovne navade, samodisciplino, razvije moč in spretnosti. Šport ali vsaj redna rekreacija je porok za zdrav razvoj telesa v mladosti in ohranjanje vitalnosti v starosti. Zgolj pol ure hitre hoje dnevno povzroči nastanek novih nevtronskih povezav v možganih. In če je za izbirati med reševanjem križanke ali hitrim sprehodom, je slednji za delovanje možganov bistveno bolj koristen.
Zato se pravzaprav lahko čudimo, zakaj predmetnik naše šole, osnovne in srednje, ne vsebuje več športne vzgoje, in zakaj je obštudijska športna dejavnost na fakulteti tako zelo marginilizirana. Medtem, ko gledamo filme in poslušamo novice o znamenitih tujih univerzah, ki imajo sloveče športne ekipe, je na naši univerzi dobesedno mrtvilo, razen nekaj posamičnih poskusov, močno predimenzioniran zaradi medijske podpore v tistih nekaj priložnostih. Vmes pa nič.
Brž ko prestopijo prag univerze, mladi ljudje izgubijo dobršen del socialne sfere, ki se je prej ustvarjala s skupino, razredom. Sicer pridobijo druge priložnosti akademskega okolja, toda sproščenega druženja ob skupnih prizadevanjih in naporih ni več. Zato bi si morale slovenske univerze prizadevati, da bi ustvarile svoje znamenite športne discipline in moštva, razviti sistemski šport in se vidno postaviti na evropska , če ne svetovna študentska športna prizorišča.
Predmetnik v šoli je omejen s številom ur. in če bi dodali še uro dnevno za šport, bi se verjetno takoj oglasili varuhi otrokovih pravic in rekli, da to je pa prevelika obremenitev. A to, da gredo mladi ob dveh popoldne domov in se potikajo pred televizorjem , z mobitelom v roki ali na cesti, v bog ve kakšni družbi, pa ni obremenitev?? A to je pa v redu, da so predebeli, preveč osamljeni in preveč podvrženi prehladom in virozam, in da že kot mladi dobijo različne kronične bolezni, pri čemer je alergija in motnje koncentracije že bolj pravilo kot izjema? Tudi stopnja samomorilnosti med Slovenci pripoveduje svojo zgodbo.
Dokler sije sonce, je vse v redu. Ko zapade sneg, veliko snega, državo zajame krč. Dokler je življenje predvidljivo, vse še kar gre, potem, ko se pojavijo prve ovire, marsikateri mlad človek kloni v brezup, depresijo, odvisnost. Zato se je sem in tja dobro spopasti s kupi snega in jih premagati, s hribom, in ga preplezati, s stotine kilometrov dolgo pešpotjo in na sprehodu čez njo triumfirati nad samim sabo.
Spominjam se kar najbolj živahnih in neukrotljivih fantov v moji šoli, ki so se n a dan, ko je zapadel sneg, povsem spremenili. Vzeli so lopate( ej, inšpektorji, zatisnite si ušesa!) in prvo uro prebili namesto pri pouku, v boju s snežnimi zameti, jih dodobra ukrotili, se nato še skepali in prišli na drugo šolsko uro rdeči v obraz, vse naslednje ure, do konca dneva, pa jim sploh ni bilo do nagajanja in vsi so se spraševali, kako je mogoče, da se nekdo tako, kar čez noč, spremeni. Tiste di sem si želelea, da bi vsak dan šolo zametel sneg.
Pa je v resnici vse tako preprosto. Evolucija pač ne sledi tako hitro tehnologiji in človek pogreša gibanje. Človek je narejen za gibanje! Mi pa dneve in dneve samo sedimo, učeči se mladi pa tudi pa ne zgolj zaradi pouka in za pouk. In potem se še čudimo, zakaj je med mladimi toliko motenj koncentracije in brezciljnosti in zakaj toliko čas prebijejo s svojimi najboljšimi prijatelji, mobiteli.
Mislim, da bi v šoli morali vsi učenci in dijaki, vsi študenti pa pri obštudijskih dejavnostih imeti na voljo in v obveznost uro športa dnevno. V taki in drugačni oblik, če hočete, je to lahko tudi kidanje snega, hitra hoja skozi gozd ali pa gimnastika ali moštvena igra v telovadnici. Pa četudi zaradi tega traja dnevna učna obveznost dlje. Na koncu ne bo to za družbo nič dražje. Bo pa manj zdravstvenih težav, manj ur dodatne strokovne pomoči zaradi socialnih vzrokov, motenj pozornosti in čustvenih motenj.
Gibanje je zdravilo. Poleg talenta te lahko odnese na oder sveta, tako kot naše številne športnike, ki so Slovenijo naredili prepoznavno. Tina Maze se je te dni poslovila. Njeno ime bo z zlatimi črkami vpisano v zgodovino Slovenije. Jaz pa si želim, da bi to zlato razdelila med mlade, da bi jih obiskala in povedala tisto o vztrajnosti in delu. Da bi njeno na majicah mladih zamenjalo razna odtujene čegevaristčne simbole, in da bi njen vzgled bil v oporo vsem mladim Slovenije.
Zunaj močno sneži. Mislim, da bom zgrabila priliko, kako postati srečna. Grem ven kidat sneg. Petek, trinajstega, za oblaki in snežnem metežem tiči polna luna, srečnim pa vedno sije sonce.
Mojca Škrinjar
Mislim, da bi morala obiskati vsako šolo in se pogovoriti z mladimi
Apr 08, 2018