Znanje je moč
Včeraj zvečer je kot v posmeh zvončkom na mojem vrtu padel sneg. Nič čudnega, svet je eden, tista Doris iz Velike Britanije je stegnila prst tudi k nam, močan veter pozimi ne pomeni nič drugega kot sneg.
O pustu v vseh mojih etnoloških knjigah piše, da prežene zimo. Niko Kuret pravi, da so naše pustne norčije nadaljevanje sprevodov iz rimskih časov zimskega obdobja, ki so bili prvotno namenjeni v čast bogovom, nato pa so se spremenili v razposajene, tudi razuzdane šemarske sprevode, ki je v njih mrgolelo tudi živalskih šem. Svet je tedaj prevzemalo občutje novega leta, ki prinaša ponovno rast sonca, daljši dan, več svetlobe in toplote, prebujenje narave..
Te dni me je poklicala neka babica z Gorenjskega in me užaloščeno vprašala, kaj je moč narediti, da bi otroci na proslavah ob slovenskem kulturnem prazniku peli slovenske zborovske pesmi. Vprašanje me je začudilo, v svoji naivnosti jo vprašam, kakšne pa naj bi vendar?! Pa mi je razložila, da na celem koncertu ni bilo niti ene slovenske pesmi, le angleške.
Spominjam se tistih osemdesetih let, ko se nekaj dni v tednu nismo smeli voziti z avtom, ker je primanjkovalo goriva v Jugi, pomanjkanja kave, pralnega praška in toaletnega papirja ter ukinitve gimnazij in skrčenja pouka tujih jezikov. Seveda smo imeli tudi en sam učbenik angleškega jezika za en razred v šoli. Ob napovedujoči pomladi konec osemdesetih smo končno dobili v založbah tudi peščico uvoženih učbenikov za angleški jezik in vedeli smo, da se bliža demokracija.
Babici sem morala povedati, da učni načrt za zborovsko petje v šoli seveda poudarja pomen slovenske pesmi, dopušča pa tudi pesmi v tujih jezikih, z drugega kulturnega področja, in da je učitelj tisti, ki si sam razporedi učno snov skozi šolsko leto. Nenavadno pa je, da niti učitelj, niti ravnatelj nimata toliko domovinske zavesti, da bi spomin na Prešerna in slovensko kulturo in kulturno dediščino počastili s slovensko pesmijo. S to mislijo sem jo napotila na ravnatelja, sama pri sebi pa sem utrdila svojo misel, da vsak pač ne more biti učitelj, četudi se na glasbeno akademijo v pedagoški smeri vpiše z najboljšimi ocenami iz srednje šole. Učitelj, ki ne razpozna pomena slovenstva in meni, da je pomembno zgolj to, kar je »in«, moderno, če povzamem prevladujoč sleng, pač ni niti dober učitelj, niti znanilec demokracije.
Danes imamo množico medijev v Sloveniji, nekoč pa smo imeli en republiški osrednji dnevnik in dva, tri regionalne »osrednje dnevnike«. Vsi ostali so bili bolj ali manj kmečka ali delavska glasila v neznatnih nakladah. Imeli smo tudi en rumeni tednik, ki je sproščal humor dvornega klovna z natanko kontrolirano in dozirano mero politične kritike. Potem smo sočasno z nastankom demokracije dobili veliko medijev, kar naj bi bilo značilno za demokracijo. Toda danes so po večini le maska demokracije. Pišejo in prikazujejo tisto, kar jim narekuje oblast- strici iz ozadja.
Preštejete samo medije, ki so o Trumpu povedali kaj lepega. Najbrž boste obupali, če bi hoteli preseči številko tri. Pa to ne le v Sloveniji, tudi v Ameriki. Večinski vplivni mediji kar tekmujejo v tem, da bi povedali, kako smešno frizuro ima Trump, kako je nespodobno vstopil v avto na zadnji desni strani, njegova diskriminirana, skoraj da zasužnjena žena pa je morala okoli, skozi druga vrata v avto, da ne govorimo o tem, da so vse njegove politične odločitve malo da ne fašistične in nimajo nič skupnega z demokracijo.
Naslednji teden lahko pričakujemo, da bodo naši mediji zapolnili svoje tekstualne in slikovne površine s straniščno vojno v ZDA. Trump si je namreč privoščil ukiniti Obamov ukaz, da morajo imeti vse šole transseksualna stranišča, to pomeni, da vsak lahko vstopa v stranišče v skladu ne s tem, kakšnega spola je, temveč kakšnega spola se počuti. In seveda bodo mediji to razglasili kot popolno pomanjkanje demokracije.
Trikrat lahko ugibate, kakšno razpoloženje je na oni gorenjski šoli, kjer za slovenski praznik pojejo angleške pesmi. Po babičinih besedah seveda navdušeno prepričujejo otroke o teoriji spola, da si pač vsak sam izbere spol. In to imenujejo najbrž tudi učenje o demokraciji.
Sama seveda ne nasprotujem LGBT v smislu pravice posameznika, da živi v skladu s svojim počutjem. Ne strinjam pa se, da se to razpoloženje širi kot prevladujoče, država pa to še denarno podpira. Vsi smo posamezniki, individuumi, vsak s svojimi potrebami, pa nam nihče ne poje slavo zaradi tega. Si zamislite, na primer, lokal, kjer bi v vsakem kotu igrala druga glasba glede na to, kakšen okus bi posamične skupine imele? Pa mi osebno resnično para živce v kakšnem lokalu glasna in meni ne prijetna glasba, toda kaj, ko drugega lokala v bližini ni, jaz pa bi rada z znancem izmenjala nekaj besed v času, ki mi je na voljo. Kaj pa moje pravice?
Res je čas, da prepoznamo posameznikove potrebe in pravice, da se kot družba odločimo, kaj nam je vsem lastno in tako potem tudi živimo, v spoštovanju in nenasilju. Teorijo spola prepoznavam sama kot nasilje, odsotnost domovinske in kulturne zavesti pa kot propad naroda. Skrajni čas je, da se tudi v naših šolah pričnejo uvajati demokratični principi.
Na srečo je danes posijalo sonce, na to pustno soboto. Pomlad je neustavljiva. Pohod demokracije je neustavljiv. Res je, da je ponoči sneg na strehah zaledenel in stajani kosi treskajo na tla, zato previdno! Najtemneje in najhladneje je, preden se zdani, pravijo. Zato previdno, maske demokracije bodo padle in nastopila bo prava demokracija. Medsebojno spoštovanje in nenasilje, spoštovanje vrednot, kot je posameznik, družina, domovina, odprte poti radovednosti in ustvarjalnega znanja.
Mojca Škrinjar
Feb 25, 2017