Kdo od vas, naravoslovcev, lahko zdajle v hipu izstreli, zakaj se je Ana Karenina odločila zapustiti družino in udobno življenje za ceno zveze z mladim častnikom? In katera je najbolj znana drama Federica Garcie Lorce? In kdaj se je že rodil Stritar? Mogoče kakšen izjemen um in spomin že, večina pa se bo najprej malo popraskala po glavi. Enako bi najbrž bilo, ko bi družboslovce vprašal kaj zelo specifičnega iz fizike ali kemije. Toda na maturi, takrat, smo pa vsi morali vedeti vse za oceno odlično, skoraj vse za prav dobro, sicer ni bilo prav gotovo, ali bo na voljo izbrani študij ali ne.
Dr. Bečaj, priljubljeni psiholog z ogromno znanja o pridobivanju znanja ter izjemnim posluhom za človeka, mi je nekoč, ko smo se pogovarjali, kakšen značaj naj ima Nacionalno preverjanje znanja, rekel-: Glejte, storilnostno učenje bo otrokom prineslo dobro oceno, toda vprašanje je, kaj od tega bo resnično ostalo učencu v glavi, in kaj od tega bo znal uporabiti. Mene zanima, je nadaljeval, kaj zna oni tam dol, in z višine šestega nadstropja pokazal človeka srednjih let, ki je prečkal cesto.
Prestrašeni starši, ki mislijo, da le dobre ocene tlakujejo pot do uspeha, bodo naredili vse, da bi njihovi otroci naredili izobraževalno kariero, ki bi jim prinesla dobro službo. Kajti od te je odvisno preživetje in sreča njihovih otrok, rodu. Manj pa jih zanima, kakšno znanje v resnici je za temi ocenami. Ne spomnim se prav veliko staršev v svoji učiteljski karieri, ki bi me vprašali - ali mislite, da moj otrok razume snov in ima rad angleščino? Roko na srce, v šolo so prišli preverit otrokove ocene. Zdaj jih preverijo od doma, v elektronski redovalnici… Ko se odločajo, v katero osnovno in srednjo šolo bodo poslali svoje otroke, starši najprej preverijo splošne rezultate šole pri Nacionalnem preverjanju znanja in na maturi. In ravnatelj šole, ki ima nekoliko slabše rezultate pri Nacionalnem preverjanju znanja (NPZ), se takoj razžalosti nad tem, kako neresno jemljejo otroci te preizkuse, gredo in kar napišejo tisto, kar se pač spomnijo, saj se ne potrudijo dovolj in se ne učijo preden pišejo, saj NPZ ni ocenjen. Če bi bil, bi bila to takoj druga pesem, šola bi mela dober uspeh in več otrok bi se vpisalo v šolo in ravnatelja bi vsi hvalili, zdaj ga pa čudno gledajo in obsojajo.
No, jaz vsekakor teh ravnateljev ne obsojam, saj sem bila nekoč sama kot ravnateljica enako nesrečna, če je imela sosednja šola boljši uspeh pri eksternem preverjanju znanja. Toda dr. Bečajeva argumentacija me je osvobodila teh ošpic. Ni pa tako z večino današnjih ravnateljev. Končno so izsilili, da bo NPZ ocenjen in bo to ena izmed ocen v redovalnici. Kar je vsekakor bolje kot Gabrova devetletka, kjer na j bi bil NPZ mala matura. Nisem pa prepričana, da bodo zaradi tega otroci bolje znali ali celo, da bo družba dobila pravo sliko, kaj ti otroci v resnici znajo: namesto, da bi se šole ukvarjale z vsakim posameznikom in njegovim znanjem, ki je realno izkazano na Nacionalnem preverjanju znanja, so se in se bodo še bolj ukvarjale z ocenami. Tako menda gre novela zakona o osnovni šoli. Nikomur ni mar za to, kaj se v resnici dogaja z otroki, bistveno je le, da imajo dobre ocene, da babicam, sosedom, prijateljem in poslovnim partnerjem povemo, kako briljantne otroke imamo. In da se ravnatelj zvečer mirno in zadovoljno uleže k počitku z dobro statistiko in boljšo samopodobo.
Ko Paulu Sneijderju žena predlaga, naj se potrudi za odškodnino, ki bi mu pripadala zaradi nesrečne smrti hčerke iz prvega zakona, denar bo šel za drago šolanje sinov na Harvardu, Paul spravi ženo v nepopisen bes, ko ji reče, da ne misli s pepelom svoje hčerke plačevati šolanja svojih sinov. Paul Sneijder razgali tudi razumevajočega psihologa, ki sicer nima časa, da bi sam sprehajal svojega psa, ima ga pa neizmerno rad, toda le toliko časa, dokler mu ta prinaša točke na tekmovanjih.
Sneijderjeva žena se neskončno sramuje svojega moža, ki opusti »ugleden« poklic po nesreči s padlim dvigalom in postane sprehajalec psov, ne le to, ker noče zahtevati odškodnine, ga spravi v umobolnico. Ker je neprišteven. Vsak normalen človek bi iz hčerine nesreče potegnil odškodnino, a ne?
Vse je marketing, in človek zgolj produkt, kaže. Otrok ni dober otrok, če nima dobrih ocen, šola in njen ravnatelj sta slaba, če nimata nadpovprečnega uspeha na NPZ in maturi (hm, ali ni v teh zadevah povprečja ena polovica šol vedno nadpovprečna in druga polovica podpovprečna?), kako bo otrok, ko odraste, v resnici uspešen in ustvarjalen, pa nikogar ne zanima.
Zanimati pa bi moralo to vsaj ministrstvo za izobraževanje- tam je menda nekaj pametnih ljudi, ki imajo morda tudi vest. Nebuloze nesrečnih ravnateljev pa lahko zdravijo psihologi Bečajevega kova.
Upam, da me ne razumete narobe. Ne mislim, da bi se otroci ne morali učiti. Prav nasprotno. Zelo, zelo veliko se morajo učiti in naučiti. Sama sem kot učiteljica vedno poskrbela za to.
A, ja- film Novo življenje Paula Sneijderja lahko najdete na programu HBO.
Mojca Škrinjar
May 06, 2017