Slovenija že cel teden plava v potokih dežja, ki niti z mrazom in prometnimi zastoji v prestolnici ne more spraviti v slabo voljo Slovencev, saj jih podžiga neverjetna spirala uspehov slovenskih košarkarjev na svetovnem prvenstvu. Mala Slovenija je zopet na vrhu sveta. Zmanjkalo je letal, da bi prepeljali vse potnike na finalno tekmo v Istanbul, kolone avtomobilov so se že včeraj napotile tja, fantje in punce so popraskali po predalih, zložili vsak po petsto evrov, pa za to se res splača dati ta denar, da boš videl tekmo desetletja, naši gredo po zlato!
Sosed na sosednji ulici je obesil slovensko zastavo, kar ni storil niti za dan državnosti. Naši vrli košarkarji ponosno kažejo na Slovenijo, njihovo domovino in tribune v Istanbulu se tresejo od huronskih vzklikov- Kdor ne skače, ni Slovenc! Nekdo na tviterju je zapisal, da je čudno, kako je Slovenec nekdo s priimkom, ki se konča z mehkim ć. Hecno, ta z mehkim č jem na koncu priimka je hodil v slovenske šole, poje slovensko himno in skače v ritmu Golice, ta, naj ne bi bil Slovenec, so bili komentarji ogorčenih tviterašev na ta neumen zapis.
Za prelepo pravljico, ki je pravljica samo za gledalce, za igralce in trenerje pa neizmerno garanje in požrtvovalnost, ki stoji na grmadi vseh drugih garačev, ki so jih morali bodoči svetovni prvaki premagati, da so se znašli na slovenskem vrhu, teče temna reka, umazana od pohlepa, kriminala in zlobe. Reka, ki se ji reče pranje iranskega denarja, zapravljanje stotin milijonov evrov, ki so jih prigarali slovenski delavci, zapostavljeni obrtniki, tisti predani učitelji in zdravniki, redki odločni in pravični sodniki, za Teše in Druge tire, za preplačane bolniške postelje in žilne opornice in podobne zgodbe.
Temna reka v svojih globinah skriva impotenten šolski sistem, kjer ravnatelji, učitelji in starši občudujejo finski šolski sistem, ki pozna nenavadno predanost učiteljev in izjemne uspehe šolajočih, kjer lahko učitelji motivirajo otroke brez ocen. Isti ravnatelji, učitelji in starši pa zahtevajo ali se tiho vdajo v to, da se celo Nacionalno preverjanje znanja, ki naj bi služilo za povsem objektivno informacijo, koliko naši otroci res znajo, spremeni v oceno, ki jo učitelji vpišejo v redovalnico. Torej postane to preverjanje zgolj storilnostni napor za otroke in učitelje, izpit (matura v srednji šoli to že tako ali tako je, od uvedbe dalje). No, dajte, povejte mi, koliko se spomnite snovi predmeta zgodovina, ki smo ga nekoč vsi morali opraviti pri maturi. Najbrž deset odstotkov, razen če ne delate v tej stroki ali ste slučajno ljubitelji zgodovine. In če ne uporabljate angleščine vsaj enkrat tedensko, kako ste zmožni govoriti angleško? Se vam ne zatika nekaj v grlu? Kaj vam koristi tista petica na maturi, razen da vam je omogočila, da ste se vpisali na fakulteto? In, ali si lahko predstavljate, kako fizično zgleda kup bankovcev po 50 evrov, če ga zložite v lepo oblikovano kocko? Sploh nastane kocka ali je to kvader? Eden, dva, pol? Ne, tega si ne morete priklicati zlahka pred oči, tega vam niso naše televizije nikoli predvajale. Ker bi sicer zagotovo glasovali proti TEŠ 6, Drugemu tiru in ne bi dovolili, da vam tajkuni pokradejo denar iz žepov in morate zato imeti pol manjšo plačo, da lahko sanirate že ne vem kolikokrat naše banke, one pa plačujejo svetovalce z mesečnimi vsotami, ki jih nimate vi za celo leto. Svetovalce, ki spregledajo, da je Iranec navkljub vsem groznim sankcijam opral denar v naši največji banki in z njim financiral zelo verjetno tudi pokole v Londonu, Parizu, Nici, Barceloni? Ali bo šele tedaj dovolj nazorno, ko se bo to zgodilo v naši bližini? Zato imenujem naš slovenski šolski sistem impotenten, ker ne nauči ljudi misliti.
Zakaj lahko Slovenci stopimo skupaj, ne glede na našo razdvojeno preteklost in barvne nalepke samo ob upanju, da bodo naši športniki zmagali? Kako zelo si želim, da bi naši fantje dosegli naslov svetovnih prvakov. Samo zato, ker so tako zelo garaški, nadarjeni in optimistični. Samo zato, ker so imeli pametne, nadarjene in delovne trenerje. Samo zato, ker so starši verjeli vanje in žrtvovali svoj prosti čas in zadnji denar za njihov šport. Roko na srce, jaz od tega naslova ne bom imela nič, ravno vsi tisti potniki, ki so zložili prihranke in se odpravili v Istanbul, razen izjemnega večera in veselja, ki ga bomo lahko tam ali pred televizorji delili z drugimi, se počutili, kot da je vsak, ki ga srečaš tisti večer, tvoj prijatelj, da je vsak del celote. Ampak prav to je tisto, kar je najbolj vredno od vsega dogajanja, prijateljstvo, celota, Slovenija.
Zakaj Slovenci prijateljstva ne moremo ohraniti vsak dan, zakaj ne stopimo skupaj in si rečemo, da smo vsi lahko prvaki? Da lahko dosežemo nesluteno? Da lahko živimo v varni, prelepi Sloveniji, da imamo dostojne plače in pokojnine, in da nismo sami v osebnih stiskah. Morali bi ohraniti povezanost, ta nas bo popeljala v boljše čase, ko 500 evrov za pot v Istanbul ne bo povprečnemu Slovencu predstavljala praskanja prihrankov, temveč jih bo zlahka dal za izjemni dogodek. Za začetek pa moramo priti do prvega denarja. To bo prihranek pri izgradnji Drugega tira, če bomo enotno vsi šli drugo nedeljo na referendum in rekli NE vladni potegavščini, ki ga je možno zgraditi za pol vsote, ki jo načrtuje vlada.
Kdor ne skače, ni Slovenc! Skočimo vsi, za našimi fanti, v svet prijateljstva in zaupanja! Ampak pod sabo moramo imeti trdna tla razuma in pameti. Saj veste, to ti da pa dobra šola.
Mojca Škrinjar
Sep 16, 2017