Najbrž bi moral biti vrstni red obrnjen in bi se vsaka zgodba morala začeti s pametnimi ljudmi. Toda, kako naj imamo pametne ljudi, če nimamo pametnih šol? Kaj je bilo prej, kura ali jajce? Ali nemara oboje hkrati? Seveda imam v mislih digitalizacijo. Ta omogoča nesluten razvoj in vpogled v vzroke in posledice naših dejanj ter kritični razmislek o naših bodočih ravnanjih. Toda tu tiči največje vprašanje. Smo tega zmožni v Sloveniji?
Pametna mesta je naziv enega največjih projektov digitalizacije v Evropi. Zadeva lahko infrastrukturo, transport, energetsko varčnost, trajnostni razvoj. V mestih in vaseh živijo majhni in večji otroci, odrasli zaposleni in odrasli starostniki, invalidi ter odrasli mladi brez služb in tisti odrasli mladi ali manj mladi, ki službe sicer imajo in ob svojem visokem ustvarjalnem potencialu trpijo ob svojih nesposobnih in neustvarjalnih šefih, ki jim ne dajo dihati in delati, ker jih preprosto ne razumejo. To je posledica negativne ali zmotne kadrovske selekcije in nedorasle politične kulture. Ob vsem skupaj pa nas lahko upravičeno skrbi pospešen beg možganov iz Slovenije. Mladi bežijo ravno iz zgoraj naštetih razlogov. Tisti mladi, ki pa ostajajo, pa se odločajo za vedno manj rojstev otrok.
Na drugi strani imamo starejše, še delazmožne ljudi, ki odidejo v pokoj z bogato zakladnico znanja, ki počasi okrni ob sprehajanju psa, okopavanju vrtička, popoldanskih kavah s prijatelji ali pivom v bližnjem baru. Če se v Sloveniji pravkar upokojeni človek odloči, da bi delil svoje znanje mlajši generaciji, lahko to počne ali zastonj ali v zelo omejenem obsegu, na koncu ga lahko čaka še davčni bombonček, da skoraj bankrotira. Pri tem pa si je svojo pokojnino v štiridesetih letih dela pošteno zaslužil. Razen plenilske, nobene logike tu ni moč videti.
Na področju mladih in starejših, teh skrajnih delazmožnih skupin, je politika v Sloveniji povsem pogrnila na izpitu. Ni moč zanikati naporov oblasti, da bi mladim dala priložnosti za službe, toda manjka priložnosti za ustvarjalna delovna mesta. Ni moč zanikati, da se politika ne trudi in skrbi za gradnjo in vzdrževanje domov za starejše, osebje v domovih pa večinoma za dobro počutje svojih stanovalcev. Toda to so preživeti modeli.
Potrebno je iskati nove poti za zaposlitve mladih in starejših, ki bodo ponujale drugačne rešitve. Digitalizacija tu lahko pomaga uresničiti ideje, sama po sebi, brez novih idej, pa bo težko dala dodano vrednost.
Nastanitev v domu za starejše je najbrž zadnja izbira, potem ko človek ne more več skrbeti sam zase v najosnovnejši osebni oskrbi. Varovana stanovanja ( posebne stavbe in stanovanja, za katere je organizirana oskrba in varstvo ) so ena izmed rešitev, toda kaj, ko tudi ta stanejo investitorja celo premoženje, česar si vsak ne more privoščiti. Oskrba na lastnem domu je dobra rešitev, nudijo jo občine, toda omejena je na nekaj dejavnosti in nekaj časa, seveda plačljiva, manj ali več, odvisno od sofinanciranja občine, usluga pa je lahko sicer povsem prijazna storitev, toda daleč od družinskega ali prijateljskega razmerja. V resnici bi rabili podoben ukrep, kot je družinski zdravnik. Tu pa je priložnost za starejše, ki si želijo starost preživeti na svojem ljubem domu in mlade pa tudi za mlajše upokojence, ki premorejo visoko čustveno inteligenco in si želijo delati.
V vsakem okolišu, upoštevajoč razpršenost poselitve, s kritičnim številom starostnikov na domu, bi bil lahko zaposlen mlad človek ali mlad par, ki bi oskrboval starostnike, tako v njihovih vsakodnevnih potrebah, kakor tudi v socialnih stikih. Ob svojih prihodkih bi lahko užival tudi občinsko stanovanje. Starostniki in njihove skrbniki bi bili povezani v klubu, ki bi ga podpirala aplikacija, kjer bi vsak starostnik vpisal svoje potrebe v koledar svojega skrbnika. Aplikacija pa bi nudila tudi informacije o ponudbi dejavnosti za starostnike, medsebojno komunikacijo med njimi, lahko bi si medsebojno ponudili usluge, ki jih zmorejo opraviti, postala bi lahko socialno središče in netišče novih idej. Vanjo bi se lahko vključile tudi šole in dijaki, ki bi želeli opravljati prostovoljno delo in oživeli ideje medgeneracijskega dialoga ter krepitev socialnih in čustvenih kompetenc mladih.
Zelo podobno je potrebno urediti stanovsko stičišče med učitelji, aplikacijo, kjer bi si ti izmenjevali ideje na ravni regije. Trenutno pa se učitelji ukvarjajo ali bolje, tratijo čas z uresničitvijo nerazumne zahteve računskega sodišča, da natančno popišejo opravila v svojem delovnem času, ki je zunaj pouka. Ali ne bi bilo bolje, da bi se v času, ki ga posvetijo popisovanju, raje pogovarjali med seboj in razmišljali, kako najbolj zanimivo poučevati, in predvsem kako izbezati vso ustvarjalnost iz sebe in tistih, ki jih poučujejo?
In tu se začnejo pametne šole, pametna mesta in pametne vasi. Vse je v ideji in energiji, ki smo jo pripravljeni vložiti vanjo. In če natrosimo sto idej, bo morda devet in devetdeset neumnih in ena pametna. Oh, oprostite, neumnih idej ni. Če pristanemo na to, smo tu, kjer smo. V zapečkarstvu, zavisti in mrtvilu. Ampak tu in tam so svetle zvezdice, start up- i* in preboji. Dajmo jim možnost, da se razvijajo v Sloveniji, državi brez korupcije in brez zavisti, državi priložnosti.
Mojca Škrinjar
Jan 07, 2018