Pretekli teden smo bili priča dvajset tisoč glavi veličastni množici na ulicah Ljubljane. Če izvzamemo novoletno noč z ognjemetom in kuhanim vinom, se težko zbere toliko ljudi na kupu. Le da je bila tokratna množica jezna in namesto ognjemeta smo videli in slišali besno rjovenje prvega sindikalista v državi. Plače so premajhne, učitelji zahtevajo povišanje, in sicer je to čisto upravičeno, saj se je povišala gospodarska rast, je odkričal. V nagovorih so se mu pridružili še politiki, tudi taki, ki lahko odločajo o državnem proračunu. To je sicer čudno, saj bi lahko odločili kar na svojem delovnem mestu, zakaj jim je bilo treba iti v ta mraz in sneg, da povedo, da se strinjajo s stavko? Na koncu je minister, ki vodi pogajanja o plačah, brž ko se je vrnil iz službene poti na drugem koncu sveta (nekaterim se je sicer zdelo, da je bil to politični turizem), jezen odstopil kot pogajalec. V časopisih pa smo lahko tudi brali, da so bili učitelji zlorabljeni.
Nedvomno naši učitelji nimajo najslabših plač v Evropi. Zlasti, ko se uveljavijo in napredujejo v plačne razrede in nazive. Res pa je tudi, da jih v sosednji Avstriji zelo presegajo tako učitelji kot ravnatelji. Bruto letna plača učitelja v srednji šoli v Avstriji je približno 70.000, 00 eur, v Sloveniji pa 39.000,00 eur, vsaj tako pravijo podatki OECD. Skupaj z Avstrijci izhajamo iz istega kulturnega okolja, so naši sosedje in dostikrat turistično ali poslovno zaidemo tja. Ugotovimo, da so cene življenjskih dobrin in storitev primerljive in nerazumljivo se zdi, zakaj po sedemindvajsetih letih samostojne države in mnogoterih odrekanjih ne dosegamo vsaj približno dve tretjini njihove plače. Tudi Avstrijci so šli skozi krizo 2008- 2015. Pametnih razlogov, razen tega, da smo imeli leta 1991 bistveno nižje izhodišče kot Avstrijci, ni. Toda zaostanek je prevelik, sodijo učitelji in v tem delu se jim približujem.
Ob pogledu na slovenski proračun, to je blagajna, iz katere se plačujejo plače v šolstvu, javnem zdravstvu, policistom, vojakom in drugim, je vsakemu odraslemu človeku jasno, da ima ta blagajna omejeno velikost, in da se vanjo zaradi evra ne more dati vanjo dodatnih lažnih inflacijskih bankovcev ter začasno ustvariti utvare večjih plač, s katerimi si lahko privoščite danes več kot včeraj, jutri pa že ne več. Druga možnost je dvig davka na dodano vrednost in dodatna obdavčitev plač, med drugim tudi učiteljem, ki bodo zato dobrine in storitve plačevali več in za to porabili tisto razliko, ki so jo pridelali z želenim povišanjem. Zato je edini odgovor, kako do višjih plač v šolstvu, večja uspešnost gospodarstva, ki bo lahko prispevalo več denarja v blagajno. Dokler pa bomo morali plačevati pet milijardno sanacijo naših bank, in dokler bomo plačevali stečaje nedotakljivih, ki so se zgodili in se bodo v sedanjih družbenih in političnih okoliščinah kotili eden za drugim, pa dodatnega denarja ne bomo videli v blagajni. To preprosto gospodinjsko razlago bi v prvi vrsti morali obvladati vsi intelektualci, kar učitelji tudi so.
Resnični problem učiteljstva, poleg nižjih plač, kot so pri sosedih, je seveda razvrednotenje instituta učitelj. Šola je družbeni podsistem, kjer seveda veljajo zakoni, ki zadevajo vse državljane, velja pa tudi specifični red tega podsistema, no, vsaj nekoč je veljal. Če so bili odnosi do dela, učenja in medsebojni odnosi nekoč pogojeni z integriteto in avtoriteto učitelja, je bil s šolsko reformo v devetdesetih letih institut učitelja povsem porušen. Namesto okrepitve instituta učitelja z izbiro najboljših kandidatov za študij učiteljskih poklicev, namesto etičnega kodeksa, ki bi ga izdala učiteljska zbornica, smo dobili množico predpisov, ki kar kličejo po odvetnikih v sporih med šolo in starši. Vzgojni načrt, instrument vzpostavljen leta 2007 v času Janševe vlade, ki je bil dober korak k vzpostavitvi notranjega reda šole, pa je izgubil svoj zagon v enaki meri, kot so ga kasnejše oblasti marginalizirale. Tako je šola postala bojišče stališč učiteljev, staršev in šolajočih, namesto, da bi postala njihovo stičišče. Žal mi je, da v dvajset tisočglavi množici v tistem rjovenju sredi prestolnice ni bilo nikogar, ki bi si upal ali mogel to stališče povedati na odru. Kajti če deset krat dvignete učiteljevo plačo, ne bo čutil, da je spoštovan v takem okolju, domov bo kljub eni najmanjših obremenitev z učnimi urami v Evropi, prihajal utrujen in obremenjen…
Zato, da bi znova vzpostavili institut spoštovanega učitelja, je potrebno narediti najmanj štiri temeljne stvari: uvesti sprejemni izpit za kandidate za učiteljski poklic, ki izkaže kandidatovo motivacijo in stopnjo empatije zanj (maturitetne ocene pač ne povedo vse o človeku), narediti učiteljsko zbornico, ki bo vzpostavila etični kodeks in postala strokovni sogovornik pristojnemu ministrstvu, narediti sistem, po katerem bodo najboljši učitelji lahko postali ravnatelji ter oklestiti učne načrte prevelike množice ciljev in standardov. Ni bojazni, da bo kakovost šole zaradi tega manjša, ta se lahko preverja s podatkom, koliko in kako se šola ukvarja z učencem, dijakom in študentom poleg storilnostnih podatkov, kot so rezultati mature ali nacionalnega preverjanja znanja.
Res rabimo novo Belo knjigo o izobraževanju.
Mojca Škrinjar
Feb 18, 2018