Zdaj se predvaja
mojcaskrinjar
Ekskluzivni posnetki
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Ženske in moški

Nekoliko se razlikuje letošnji osmi marec od praznovanj izpred osamosvojitve. Na tone rož se je prodalo in znosilo domov, k ženskam, ki so bile običajno samo takrat v središču pozornosti. Naslednji dan so se, kot vsako jutro, oblekle, pripravile družini zajtrk in odpeljale otroke v vrtec, šolo in oddelale svojih osem ur ter se z otroki, ki so jih spotoma, potem ko so nakupile v trgovini, odpravile domov pripraviti kosilo. Da bi potem v miru pospravile po hiši, pomagale otrokom pri nalogah, oprale preštevilna otroška oblačila in zlikale moževe srajce in se zvečer utrujene zvrnile v posteljo.

Danes je malo drugače, moški so vendarle prevzeli del dolžnosti. Včasih, po mojem okusu še malo preveč. Prav smešno je videti v znanem zbirališču sredi parka v prestolnici številne može, ki pestujejo otroke ali jih vozijo v vozičkih, medtem ko mame stegujejo noge pod mizicami, kadijo in naročajo moškim, kaj bi pile in pojedle. Ampak tisto je najbrž zbirališče s predznakom.

Sodobna ženska je še vedno obremenjena z delom, družino in gospodinjstvom, le da ima sedaj več tehnoloških pripomočkov, ki so tudi dostopnejši kot nekoč. Tehnološki pripomočki za vzdrževanje hiše in vrtov pa so dobrodošli tudi moškim, avti, kjer so kdaj pa kdaj, vsaj spretnejši, sami kaj popravili, pa postajajo tako sofisticirani, da jih lahko popravljajo zgolj usposobljeni mehaniki in električarji. Podobno je z deli doma, menda zdaj ni ravno prav, če si človek sam prebarva stanovanje, namesti električna stikala, vsekakor pa je delo na črno, če povabi soseda, da mu pomaga pri pleskanju ( saj mu bo vrnil uslugo, ko bo rabil) in pitju piva. Tako, da tudi pleskanje ne more biti več ulična zabava moških.

Moški postajajo vse bolj podobni ženskam, ženske pa moškim. Kar ni daleč od transpolnosti. Tako poženščeni moški ne morejo nuditi otrokom tistega trdnega okvira pri vzgoji, ki naravno dopolnjuje žensko mehkobo. Vse probleme, ki nastanejo zaradi tega neravnovesja, in ga čuti otrok, ki je genetsko vendarle še naravnan k prijazni, mehki mami in strogemu očetu, dobi šola. Zmedenega otroka, ki ne pozna svojih okvirov in zaradi tega čuti odsotnost temeljne varnosti, otroka, ki išče svoj jaz skozi nepoznane poti, po katerih pa ga ne zna nihče usmeriti. Zato toliko nasilja v šolah, nezadovoljstva, frustrirani starši pa, nezavedajoč se problema, sproščajo svoje frustracije in v nedogled težijo zaradi šolske prehrane (kako minoren problem ob tako strogi reguliranosti področja), se razburjajo zaradi tega, da je njihov otrok dobil trojko namesto štirice ali petice in zaradi tega plačujejo odvetnike, hodijo na govorilne ure k profesorjem na fakultete in pridejo vpisat svojega »otroka« v študentski dom.

Poženščene šole (hm, tudi jaz sem ženska, ki je prebila vrsto let v šoli, zelo rada…) pa poskušajo biti kos sprevrženemu stanju, se ukvarjajo z malimi in večjimi nasilneži, številnimi avtisti, milijon učnimi težavami, muhastimi starši, nato pa se učiteljice podajo na ceste zgolj zaradi nekaj evrov, ki jim jih obljublja razkošno plačani sindikalist, ki jim je že izbarantal skrajšani delovni čas v šoli, kar pa nič ne pomaga, da bi ne pregorele pri svojem delu. Še vedno nasedajo praksi, da si domov nosijo svoje delo in si tako delovnik raztegnejo na šestnajst ur na dan ob siceršnjih domačih opravilih. Ter stoično prenašajo, da šolske otroke in njihove lastne otroke posiljujejo s sistemsko ideologijo transpolnosti.

Tisti starši, ki jih mavrična brezspolnost še ni uspela pretentati, so se molče umaknili v kot in iščejo upanje, kjer ga je še kaj ostalo. Nekateri tudi lažno upanje »zdravega podeželja«, ki ga predstavlja inteligentni igralec, ko se premika iz vloge Janeza Drnovška v vlogo Ivan Omana, kakor se pač postavi v okolje. Nagib glave, glas, počasno in preudarno govorjenje, konservativno stališče, traktor, roka, ki se dvigne, tako da se vidi prstan, znak zvestobe, vsak gib, do potankosti preštudiran, pelje zbegane volilce, oropane moškosti, k enemu samemu cilju- zmedenega in nekritičnega navideznega vodenja države, ki jo bo vodila v resnici vodi peščica pogoltnih impotentnih in maščevalnih starcev.

Tako je danes dan mučenikov res pravi praznik za veliko slovenskih moških, opozorilo za ženske in čas za razmislek, kakšen vrednostni sistem hočemo v času, kjer se bodo podirali tabuji o delu, ki bo postajalo vse bolj robotizirano. Razmisliti moramo o instrumentih, s katerimi bomo Slovenkam in Slovencem vrnili dostojanstvo, ki so jim ga v času od osamosvojitve, ukradle pretežno leve vlade.

Izobraževalni sistem tu lahko naredi veliko. Ni dovolj le slediti usmeritvam oblasti in pravnim okvirom ter imeti majhna pričakovanja do življenja. Človekova duša in intelekt sta ustvarjena, da se povzpneta v višave, da se razvijata do skrajnih meja, kolikor svet dopušča. Zato je potrebno ustvariti izobraževalni sistem, kjer bosta ustvarjalnost in znanje na prvem mestu, podporo pa mora imeti tudi pri družini. Kjer imata svoje dostojanstvo tako moški kot ženska.


Mojca Škrinjar

Slike članka
Zadnje objave
Za varno starost vseh
Poteptani Plečnik
Mojca Škrinjar: Novela ZOVFI prinaša štiri novosti, vložena je novela Zakona o štipendiranju
Mojca Škrinjar: Kdor ne podpira resolucije, ki obsoja vse tri totalitarizme, ni pravi demokrat
V ŽIVO iz Državnega sveta: Politizacija slovenskih vrtcev in šol
Najbolj obiskano
1
Za varno starost vseh
2
Mojca Škrinjar: Novela ZOVFI prinaša štiri novosti, vložena je novela Zakona o štipendiranju
3
Konec ali začetek poti?
4
Svetovni dan učiteljev
5
Mojca Škrinjar: Kdor ne podpira resolucije, ki obsoja vse tri totalitarizme, ni pravi demokrat
Sorodne vsebine
Konec ali začetek poti?
Hočemo svojo državo nazaj!
Hyde park corner na Tavčarjevi, Ljubljana
Sto let samote po ljubljansko
Vedeti o domovini