Prva narcisa na mojem vrtu se bo odprla jutri, na Materinski dan. Posvetim jo svoji mami. Ne mine dan, ko se je ne bi spomnila v hvaležnosti. Stotine knjig na mojih knjižnih policah je njena duhovna zapuščina, saj me je popeljala v bogati svet literature. Čeprav rojena v revni in številčni družini zidarja in hčere po prvi svetovni vojni bankrotiranega mlinarja, je s talentom, radovednostjo, pridnostjo in vztrajnostjo v svoji karieri prispela na sam rob vrha družabne lestvice kot vršilka dolžnosti direktorja takratne mestne hranilnice, ki še danes zavzema ugledno mesto na ljubljanski ulici, čeprav pripada novi združbi neuglednega »nacionalnega« interesa. V tistih časih pač tam še niso kopali bančne luknje, in moja mama zagotovo tudi ne bi sodelovala v takih poslih. Zato pa je tudi bila samo vršilka dolžnosti za kratko leto. Ni bila zanesljiva. Nikoli ni hotela vstopiti v komunistično partijo. Prekletstvo krščanske delavsko kmetske družine pač, ki je imela svoje vrednote pa še grenko izkušnjo denarnega bankrota države.
Težko je združiti družino, gospodinjstvo, poslovno kariero in še lasten duhovni napredek. Zahteve časa so vedno višje. Podjetja se zmrdujejo nad mladimi ženskami, ki utegnejo še zanositi in pokvariti uspehe podjetja s porodniškim dopustom in bolniškimi zaradi majhnih vročičnih otrok. Tako se načrtovanje družine marsikdaj odmakne v »boljše« čase, ko bo ženska trdno karierno zasidrana v podjetju. Toda to marsikdaj še ne zadošča. V vzponu ženske kariere priletijo še dodatne zahteve in napori, ki odtegnejo mamo družini. Takrat ostaneta samo še dve možnosti pri enako obremenjenem soprogu, stari starši v bližini (svoji babici posvečam na današnji dan vse zvončke, ki so odrinili sneg na mojem vrtu) ali menjava službe. No, to danes v Sloveniji ni ravno lahka misija.
V podjetjih delajo tudi ženske za tekočim trakom, kjer je izmensko delo. Delajo v trgovinah in nakupovalnih centrih, kjer traja delo do poznih večernih ur. Delajo v bolnišnicah, policiji, vojski, kjer se delo in dežurstva lahko raztegnejo čez štiriindvajset ur.
Ženskam s kariero in družino ni lahko. Zato bi morala država dati priznanja in ugodnosti podjetjem, ki so pripravljeni ustanoviti vrtec pri podjetju, ki bi obratoval do konca delovnega časa podjetja in izjemoma še onkraj tega, da bi materi omogočil dokončati nujne naloge in zahteve v službi tisti dan. Lokalne skupnosti bi morale misliti na mame, zaposlene, denimo, v bolnišnici ali znanstvenemu inštitutu in ustanoviti vrtec v neposredni bližini s fleksibilnim delovnim časom. Organizacijo v vrtcu bi morali prilagoditi, toge normative sestave skupin razrahljati in jih prilagoditi resnični situaciji v vrtcu, ko je povprečno prisotnih dnevno le 70% otrok, namesto odvečnega kadra pa zaposliti medicinske sestre ali omogočiti izpopolnjevanje izobrazbe obstoječemu kadru v taki meri, da bi lahko prepoznal bolnega otroka in poskrbel v posebni skupini zanj, dokler ne pridejo starši ponj in ga odpeljejo k zdravniku.
Šolski sistem bi moral omogočati, da vsi otroci v obvezni šoli naredijo naloge v šoli ter razjasnijo z učitelji morebitno nerazumevanje snovi še isti dan, ko je to nastalo. S tem bi razbremenili mame, ki jim primanjkuje časa, lahko pa tudi specifičnega znanja, s katerim bi pomagale otroku. Lažne obljube Gabrove devetletke, kako ne bo domačih nalog v prenovljeni šoli, grenijo ostanke kratkih dni vsem staršem, ki delajo plakate, miselne vzorce, seminarske naloge z otroki, seveda, to niso domače naloge, bodo ironično pripomnili. In bog ne daj, da bi otrok naredil domačo nalogo zjutraj od pol osmih do pol devetih v šolski knjižnici, vam bodo znali zagroziti v kakšni šoli, domača nalaga se dela doma! Obstajajo šole, med drugim nekoč tudi ta, ki sem jo vodila in uvedla tak sistem, ki omogočajo, da otroci napišejo naloge v šoli(tudi na predmetni stopnji), ob prisotnosti učiteljev, po pouku in daljšem odmoru, toda to še zdaleč ni praksa vseh šol.
Vse to pa ne pomeni, da mamin čas ne more biti tudi namenjen delu z otrokom. Ne zaradi znanja in opravljenih nalog, zaradi odnosa in vrednot mora mama posvečati čas otrokovemu delu v šoli, le tako prenese nanj ljubezen do knjig in branja, denimo. Le tako, da družina v celoti posveti pozornost otrokovemu intelektualnemu napredku, debati z upornim najstnikom, razmišljanju o njegovi prihodnosti, lahko prepoznava in pomaga pri uresničevanju njegovih talentov.
Materinski dan je neformalen praznik posvečen materam. Praznovanje materinskega dne izvira iz ZDA, kjer ga praznujejo od leta 1910, v Evropo je navada prišla po prvi svetovni vojni. Materinski dan so v Evropi začeli praznovati po prvi svetovni vojni, vendar ob različnih datumih. Sprva je bil določen 15. maj, potem pa prestavljen na 25. marec. V Sloveniji se po drugi svetovni vojni materinski dan zaradi praznovanja dneva žena, 8. marca, praviloma ni praznoval, danes pa je spet v veljavi in se praznuje na isti dan kot Marijino oznanjenje, torej 25. marec, preberemo v Wikipediji.
Mnogo manj je stereotipov o očetovstvu kot o materinstvu v naši družbi, zato je očetovski praznik šel zunaj krščanskega sveta šel nekako neopazno mimo. Petindvajseti marec smo res začeli praznovati malo manj sramežljivo po osamosvojitvi, saj je imel predznak krščanskega praznika, ki je bil v časih trde levice močno zatiran.
Mama je v družini nenadomestljiva. Tam, kjer ostane oče sam z otroki, ima ne le dvojno nalogo in napor vzgojiti otroke, temveč manjka tudi materina nežna roka. Oče ima svojo vlogo, ki začrta trdne okvire discipline duha in občutka varnosti, ko otrok preseže nežno starost. Nobena LBGT propaganda vloge matere ali očeta ne bo mogla izpodriniti. Zato je potrebno kar najbolj dosledno zahtevati, da se iz vrtcev in šol odstranijo tovrstni agitatorji, še manj pa dovoljevati, da se za davkoplačevalski denar pišejo študije in bog ne daj še kdaj kakšni učni načrti za vzgojo kulture istospolnosti. Tej temi naj bo posvečen razmislek v letih, ko otrok zna že zelo dobro kritično razmišljati, zna razločiti, kaj je strpnost, kaj pa vsiljevanje. Vsekakor pa istospolnost ne sme imeti vlogo primarne vrednote, temveč je to stvar odločitve posameznika in njegovega stila življenja. Novorojeno življenje pa pripada le naravni celici, družini mame in očeta.
Mamam smohranilkam in sploh vsem mamam, mora družba pomagati po vseh močeh, tako da bodo lahko razbremenjene vseh bolečin in težav težkega dne rekle svojim otrokom, kot pravi Prešeren:
Meni nebo odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmeješ se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
Mojca Škrinjar
Mar 24, 2018