Nasmeh se spremeni v smeh, ko pogleda mojega moža, ki mu pomežikne in pomiga s košatimi obrvmi. Ne vem, mogoče se mu zdi samo smešno ali pa sta se srečali samo očiščeni misli veselja nad življenjem. Fantek sprejme stekleničko s pijačo, ...
Gledam družino pri sosednji mizi v gostilni. Očka v prepoznavni športni opremi, mamica v praktičnih kolesarskih oblačilih, svetlolasa modrooka punčka, verjetno na pragu šole in majhen fantič, ki je komaj shodil. Očka poišče primeren otroški stol zanj in ga posadi vanj ter varno pripne. Poda mu nekaj majhnih krekerjev v posodici, iz katere jih fantek jemlje in grizlja ves čas, medtem ko si ostali režejo pico. Ozre se naokrog, srečava se s pogledi. Modri jezeri globine, o kateri se sprašujem, ali je to pogled brezčasne modrosti vsega, se nato zaiskrita, ko mi fantek vrne nasmeh. Veselje, ker je še nekdo ob njem, ki ga lahko preučuje. Nasmeh se spremeni v smeh, ko pogleda mojega moža, ki mu pomežikne in pomiga s košatimi obrvmi. Ne vem, mogoče se mu zdi samo smešno ali pa sta se srečali samo očiščeni misli veselja nad življenjem. Fantek sprejme stekleničko s pijačo, ki mu jo poda očka, napravi nekaj požirkov, jo odloži na mizo ter si začne skrbno ogledovati prostor, kolikor mu gibanje v stolčku dovoli.
Nihče ne nauči tako majhnega otroka, da si je dobro ogledati prostor, v katerem je, ga raziskati do zadnjega kotička. Je kaj koristnega v tem? Najbrž daljno nezavedno pove, da je preživetje odvisno od tega, ali je človekova bližnja okolica varna. Toda po prvem ogledu sledi še natančnejše raziskovanje, je še kaj koristnega v okolici za preživetje? Vse pride prav, orodje, hrana, material za gradnjo… Neznani predmeti? Raziskati! Čemu služijo, kako to, da so taki, kot so?
Te dni povsem brezzobi prvi sindikalist tava okrog, potem, ko je izgubil smisel in ost po odstopu predsednika vlade in se še zmeril svoji volilni bazi, zdaj nima proti komu rjoveti po trgih in ulicah. Nato se loti političnih strank z vprašanji, koliko denarja bodo namenile izobraževanju in znanosti, če zmagajo in sestavijo vlado. Kdaj bodo namenile cel odstotek bruto domačega proizvoda za znanost, skoraj še enkrat več, kot ji namenja sedanji proračun? Vprašanja so nekoliko nespodobna in mejijo na izsiljevanje. Kako naj stranke zunaj sedanje vlade razen načelnih namer povedo točne številke, če nimajo vpogleda v trenutno porabo države in zlasti ob desetinah vloženih zakonov koalicije in levice v parlamentu, ki naj bi obremenili državo s skoraj polovico vrednosti trenutnega proračuna?
Nedvomno mora država namenjati denar za znanost. Programi političnih strank namenjajo temu področju potrebno pozornost in zlasti poudarjajo povezavo med znanostjo in gospodarstvom, kar je seveda prav. To pomeni, da gospodarstvo financira znanost za točno ciljane projekte, ki izboljšajo gospodarske produkte, s tem okrepijo konkurenčnost in zavrtijo kapital po trgu, kar prinaša napredek, razvoj in stabilnost. Toda, ali gospodarstvo, in še zlasti majhno, kot je slovensko, vidi ves spekter priložnosti?
Fantek pri sosednji mizi poje še zadnji kreker, popije iz stekleničke, skrbno zloži cevko in zapre pokrov. Pameten! Nato se ponovno ozre okrog sebe, znova zasmeje, njegov pogled postane zaskrbljen, ko ugotovi, da ga pas v stolčku preveč utesnjuje. Počasi, ne da bi zmotil starša, ki končujeta s pico in namenjata pozornost punčki, ki ju očarljivo prepričuje s svojo zgodbico, se fantek začne obračati v stolčku, nekako prelisiči pas in se zavrti, tako da vidi cel prostor. Nova spoznanja! In nihče mu ni rekel, da je za njegovim hrbtom nekaj zanimivega. To je zraslo v njegovem praspominu.
Ciljno financiranje znanosti zagotovo daje učinke, zlasti kratko in srednjeročne. Toda velika spoznanja tičijo v raziskovanju vsega, brez omejitev, razen tistih, ki nam jih narava in dosedanja tehnologija še ne omogočajo. Znanost temelji na radovednosti, inovativnosti, veselju do življenja. Zato mora država financirati raziskovanje, ki jih gospodarstvo (še) ni pripravljeno financirati, in razumeti že starogrški odnos, ki je cenjen zgolj zaradi načina doseganja znanja- raziskovati, razmišljati, iznajti, se učiti kar tako, zgolj iz radovednosti. Preprosto zato, ker gospodarstvo, kljub svojemu kapitalu in nedvomno koncentraciji vrhunskih strokovnjakov morda ravno zaradi svoje ciljne usmerjenosti, ne vidi razsežnosti celega stvarstva, ki je dostopno umu človeštva. In, končno nekaj tudi zato, da so lahko zaposleni mladi raziskovalci, ki so tako lahko v pripravljenosti, ko znanstveni inštitut dobi konkretno naročilo iz gospodarstva. Ne da nam zbežijo, denimo, v Nemčijo, kjer je gospodarstvo tako razvito in bogato, da si lahko privošči financirati tudi temeljne raziskave.
Država mora tudi ustvarjati pogoje za to, da bodo vsi ljudje lahko razmišljali inovativno, ohranili otroško radovednost in razmišljali na znanstven način. To pa lahko stori le ob ne le dobrem, ampak le ob odličnem izobraževalnem sistemu. Ta pa je po mojem mnenju danes v Sloveniji še zelo daleč od tega. Inovativno razmišljanje nadomešča gora predpisov, interese pa vodi predvsem sindikalistično razmišljanje. Rezultati na mednarodnih raziskavah znanja dajejo našim šolarjem solidna mesta, zdaleč pa ne odlična, naše univerze pa niso niti v družbi prvih sto na svetu.
Temelj je v družbeni naravnanosti, ki podpira radovednost in raziskovanje vsakega človeka, od rojstva dalje. Le tako bomo presegli majhnost svojega gospodarstva, ki je predvsem odvisno od drugih, večjih gospodarstev in se povzpeli na vrh. Korenita reforma šolstva, izdatno financiranje temeljnih raziskav v vrhunskih znanstvenih inštitutih, spodbuda podjetjem, ki imajo uspešne raziskovalne enote ali uporabljajo storitve znanstvenih inštitutov, bo osnova za spremembe in napredek za dobro življenje in srečno družbo. To pa bomo med drugim dosegli tudi tako, da bo vodilno vlogo v našem izobraževalnem sistemu imela stroka, da bodo vodilna mesta zasedali odlični strokovnjaki, in da bo vodil resor za izobraževanje pristojni minister, ki se ne bo podrejal sindiktom.
Mlada družina pri sosednji mizi konča svoj obed, očka odstrani pas na fantkovemu stolu, ga napravi, deklica se sama obleče. Očka, lažje bi mu ga bilo odnesti, drži obe fantkovi roki, mu pomaga, da sam hodi, ve, da je treba mlademu umu pomagati, da razvije svojo radovednost v celoti. Po poti iz gostinske sobe fantek pregleda še preostalo okolico. Za njimi ostane steklenička na mizi. Očka se vrne ponjo in se nama nasmehne in ponovno pozdravi. Očaran spomin na fantka in njegovo radovednost me spremlja še cel večer.
Mojca Škrinjar
Apr 15, 2018