Spominjam se, kako prazno me je pogledala učiteljica, ko sem jo kot majhna vprašala, kako to, da se je najprej imenovala Protiimperialistična, nato pa kar naenkrat Osvobodilna fronta, pa kako to, da so Američani imperialisti in ne osvoboditelji, ...
Šele takrat, ko maček zdrsne ob steni navzdol, uvidim razlog za njegov skok - žarek se odbije od rezila noža, s katerim režem hrano, na belo steno, obstane tam za hipec in izgine. Misli se bliskovito povežejo in se zavem, kaj je vzrok, da bom morala po kosilu čistiti steno od sledov krempljev. Prav nič ne rabim še tega dela. Ampak, tako smešno je gledati mačka, kako lahko neumorno ponavlja vedno eno in isto brezplodno dejanje, lovljenje odseva. Kako vendar ne more doumeti, da je odblesk posledica sija sončnega žarka v premikajočem se rezilu, tolikokrat je že ponovil vajo…Ah, se smeje soprog, preveč upanja polagaš v mačka, saj še mnogi ljudje ne znajo povezati posledice z vzrokom.
Vozim se po najbolj norem mestu na svetu, v vročini pločevine, živčnih voznikov, brezobzirnih kolesarjev (kaj nam pa morejo, si mislijo in kršijo vse predpise, kar jih je) in pogled se med čakanjem spočije na čisti lepoti. Temnomodra, malce skrivnostna globoka barva in popolna, čista oblika, kot bi umetnik s peresom potegnil nežen lok. Krasen avto! Prekosi modele najboljših oblikovalcev. Le katera znamka je, me zanima. Prehiti me, na hrbtni strani zagledam znan znak Škode. Osupla tišina mi butne v možgane. Kako je mogoče? Še nedavno smo gledali nekaj, kar je hotelo biti soliden avto, petnajst , dvajset let nazaj pa še gnusno zeleno spakedrano obliko, ki jo je kupil zgolj človek v najhujšem stadiju depresije, produkt socializma iz ukradene tovarne. Pa so mi predniki govorili, Škoda je bil nekoč odličen avto. Socializem uniči vse, požre kot termiti, kar je dobrega. Ampak Čehi so imeli lustracijo. In le še majhen korak manjka, da nas bodo v absolutnih vrednostih prehiteli, četudi so štartali v svobodo izpod komunizma z veliko slabšega položaja kot Slovenci.
Pripeljem se domov, moj sopotnik zagleda zastavo na moji hiši in me vpraša, če sem se vpisala med komuniste ali kaj. Ne, zastava visi pri meni leto in dan, razmišljam, ali bi jo snela na dan največje potegavščine, 27. aprila, ki se je v resnici zgodil 26. aprila, ko so slovenski komunisti sklenili pakt, Protiimperialistično fronto s Hitlerjem in Stalinom, proti »imeprialistom«, Američanom, Angležem, Francozom, nato pa ga ob Stalinovem obratu mnogo kasneje preimenovali v gibanje Osvobodilne fronte.
Spominjam se, kako prazno me je pogledala učiteljica, ko sem jo kot majhna vprašala, kako to, da se je najprej imenovala Protiimperialistična, nato pa kar naenkrat Osvobodilna fronta, pa kako to, da so Američani imperialisti in ne osvoboditelji, če pa so premagali Hitlerja.. . Karajoče očitajoč pogled, ki je vzbujal brezpogojno krivdo, je meni in še nekaj sošolcem, ki so se hihitali ob vprašanju, vzel vse veselje do spraševanja tisti dan. Umik in sram, samo zaradi tistega izraza na obrazu. Sošolci, dokler smo hodili v isto šolo, niso vprašali nič več, bolj ali manj so ponavljali večne dogme, vse za ljubo oceno. Mene je občutek krivde solidno kmalu zapustil, jezik sem vrtela še naprej, nagrada pa je bilo nenapovedano spraševanje in temu primerne ocene.
Žalost in jeza ob predolgih čakanjih na operacije, na specialistične preglede, ob merjenju raztegljivosti 550,00 evrov penzije, bes in frustracija v norem prometu Ljubljane se največkrat ne dotakne vzroka za to, sešteto skupaj se vsota za sanacijo bank že bliža vsoti letnega slovenskega proračuna. Če pa k temu prištejemo še plenjenje dobrih firm, kot so Iskra, Elan, Mercator in še mnogo drugih, bi izračun pokazal, da bi učitelji, zdravniki, vojaki in policisti in drugi iz javnega sektorja že zdavnaj lahko imeli boljše plače, upokojenci pa solidnejše penzije, ko bi tem stricem upali povedati, kar jim gre. Komedijant v politiki danes lahko draži predsednika, naj vendarle pove imena stricev, ker ve, da ne bo tvegal, da bi ga mrtvo pijan lovec ustrelil natančno v aorto. Nekje v ozadju možganov vseh ljudi pa vendarle tli zavedanje o tem in strici so že davno dobili imena. Nekateri jih povedo, drugi molče, za ljubi kruhek, cesto, pločnik, honorarček, pogodbico, službico, še dobro, da je ni bilo treba plačati s seksom. Nekatere jo pač morajo.
Pravijo, da ljudje neprijetnosti pozabijo v treh mesecih. Tako naj bi pozabili tudi letošnjo pomlad, ko je prestolnica razkopana kot bohinjski sir, in ko je ljubljanski proračun obtežen z dolgovi kot nekdanja Juga, ki je potem bankrotirala. Jeseni bodo videli s samo dosežke. Res jih bo nekaj v ozadju možganov neprijetno špikalo, ampak tega se da znebiti ob dobrem pivu na obrežju Ljubljanice. Če pa ne zaleže pa še ob enem. Večina ljudi ima spominsko enoto zelo majhno. Ni čudno, da župan pred kamerami razgali svoj edini program- uničenje osamosvojitelja, ki nikoli ni za ceno svojega udobja molčal in se podrejal. Je osamosvojitelj pač prerastel tisti prvobitni strah, ki so ga vtisnili očitajoči, z ostjo krivde uperjeni pogledi, desetletja in desetletja dolga torpediranja medijev z njihovimi pokvarjenimi novinarji, ki jim za pozabo ne zadošča niti hektoliter alkohola ali tona belega prahu. Zlagani 27. april se ponavlja iz dneva v dan, na laži temelji dnevna politika, na laži temelji vse, kar so komunisti kadarkoli naredili in rekli.
Zaključim dan z ogledom solidnega filma Kaznilnica odrešitve, kjer nekateri umrejo na svobodi, ker pogrešajo kaznilniške okove, drugi pa zmorejo pogled onkraj zidov, časa, ponižanj in mučenja in se rešijo brezobzirnega nadzornika, ki na zunaj s podporo izobraževanju jetnikov kaže lažen videz sposobnega in socialno čutečega vodje, v resnici pa predrago prodaja suženjsko delo jetnikov in pobira na parkirišču poleg delovišča mastne podkupnine. Glavni lik, da bi se rešil krivične in zlagane ječe, po inteligentni ideji in neumornem trudu izkoplje rov in nato preko pol kilometra polnih kanalizacijskih cevi prileze na svobodo ter odnese kronski dokaz o goljufanju nadzornika novinarjem. Prvi stranski lik pa zmore, potem ko se ob razkritju nadzornik ustreli, prvič iskreno povedati komisiji za pogojni izpust, kakšno duhovno pot je v tridesetih letih zapora prehodil in komisijo prepriča, da ga izpusti. Ampak film je nastal pri »imperialistih«. V naših gledališčih bi zaman iskali uprizoritev česa podobnega, med filmi pa še manj. Na večer zlaganega praznika vam bodo na slovenskih televizijah vrteli razne Neretve in Sutjeske, kjer so borci umirali za to, da so se njihovi goljufivi nadzorniki potem valjali v zlatu in krvi nedolžnih.
Ali Slovenci znamo pogledati onkraj zidov kaznilnice, ki so nam jo zgradili komunisti in prenehati tiho trpeti ob njihovem roganju, medtem ko se valjajo v denarju, sami pa skrbno preštevamo sleherni evro? Se znamo upreti skrbno negovanemu občutku krivde, ki so nam ga vsilili? Ali sploh prepoznamo, da živimo v ječi? Še verjamemo, da je moč kaj spremeniti? Ali pa bomo do večnosti čistili čevlje tajkunom, gledali njihove ponarejene knjige in plačevali tlako, da bodo naš denar zapravljali in ga metali v slabe banke in osebne stečaje, stari trpeli v pomanjkanju, sposobni mladi pa množično zapuščali domovino? Našli so se ljudje s čistimi srci, ki so lahko brez okov postavili prava vprašanja in preplavali reko odplak, da so nam postavili most iz kaznilnice. Zdaj moramo samo še zbrati pogum in se navaditi na svobodo.
Naj ta čas nastopi za vse drugorazredne, ki so nas komunisti izkoriščali dobesedno da zadnjih kapelj krvi, naše delo prodajali za drag denar in pobirali podkupnine, na parkiriščih ali od teroristov. Moj maček ne bo nikoli doumel, da je vzrok za svetlobne zajčke na steni vrtenje rezila, ne zmore povezati gibanja moje roke, žarka in odbleska. Je pa vsaj karakter, prav nič ga ne gane moje oštevanje, da mi je umazal steno. Ga tudi prav dosti ne bi ganilo, če bi po čudežu dojel, da smo se smejali njegovim neumnim poskusom ujeti odblesk. Pa saj je samo maček in v resnici ima prav čedno življenje.
Menda pa ja vidimo in razumemo več kot en maček. Usoda je v naših rokah. Če se sami ne bomo imeli radi, nas ne bo imel nihče. Moja zastava ne visi za zlagan praznik ječarjev, ki so nam, drugorazrednim, ukradli življenja. Visi za pričakovano svobodo. Zahtevajmo več!
Mojca Škrinjar
Apr 22, 2018