#Znanje je moč
Država je te dni razburila z nekim pravilnikom, kamor je napisala, da starši nimajo vpogleda v ocene svojega polnoletnega otroka. V času kislih kumaric, ki ga prekinjajo otročje izjave nedoraslih polnoletnih politikov, ki svoje odgovornosti, ki ...
Letošnje poletje marsikoga jezi. Človek ne ve, ali bi si obul sandale, kot se spodobi za ta čas ali navlekel pulover in si priznal, da ga sredi poletja zjutraj zebe. Nekatere jezi Hrvaška, ker ne spoštuje arbitražnega sporazuma, druge še to, da so prilezli do samega finala svetovnega nogometnega prvenstva. Jeza je bila tako močna, da je komentator televizijskega prenosa tekme med Anglijo in Hrvaško očitno pojedel limono in odvajalo hkrati. Jaz sem se potem pomirila, in si rekla, da se (pod)povprečen komentator pač ne more odzivati drugače, še zlasti, če ga je jezilo dejstvo, da ob predragih Stožicah nimamo niti take reprezentance, da bi se sploh uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo. Potem pa iz poletnega dolgočasja povolilnih vrtčevskih zapriseg- jaz se pa ne grem igrat s tabo, vznikne tema poletja: »A jaz ga imam v hiši, ga preživljam, pa ne bom smel gledati v ocene svojega mulca, a? Butasta država, ki si sredi poletja izmisli tak predpis!« No, to pa je tudi mene izstrelilo iz zasluženih literarnih počitnic naravnost pred tipkovnico, da si še jaz privoščim malo bentenja.
No, presenečeni boste. Kot zaprisežena desničarka in huda nasprotnica permisivne vzgoje se tokrat ne bom postavila na stran preveč skrbnih staršev. Nasprotno. Mislim, da niti niso preveč skrbni, morda le malo preveč posesivni, vsekakor pa svoj občutek moči črpajo iz odvisnosti šibkejšega, tega, ki se ne more še sam preživljati, preprosto za to, ker še hodi v šolo in ne na šiht. Ker če bi hodil na šiht, kar bi lahko, od svojega petnajstega leta dalje, bi mu starši največ kar bi lahko, zaukazali, da spoštuje hišni red, dokler stanuje pri njih in participira za stroške. Pa četudi ne bi bil osemnajst let star.
Svojega »otroka«, ki je morda v marcu letos napolnil osemnajst let, želijo starši še naprej nadzirati, čeprav jim bo to nekaj mesecev kasneje malce teže. Verjetno jih bo profesor na fakulteti, kamor bodo prišli gledat študentove ocene, poslal naravnost ven iz svoje pisarne, če pa bodo prišli v službo spraševat delodajalca o delu in rezultatih svojega zaposlenega »otroka«, jih še mimo vratarja ne bodo spustili in jih bodo raje napotili k zdravniku. Smešno, pa samo par mesecev prej so še gledali v ocene »otroka«, potem pa taka sprememba….Kaj je vzrok? Je tistih nekaj mesecev časa zadoščalo, da je postal polnoletni »otrok« res odgovoren? Ali je zgolj sprememba statusa preprečila staršem, da bi se nehali pasti ranljivosti šibkejšega odvisnega in tako polnili svojo nedoraslost??
Vse skupaj me spominja na islamistični suženjski položaj žensk, ki so last svojih mož in praktično lahko naredijo z njimi, kar hočejo. Jih zamotajo v črne vreče, jim ne pustijo voziti avtomobila, prepovedo govoriti z drugim moškim. Ko pa ti gospodarji življenj pribežijo v Evropo, svoje ženske strahopetno pustijo v državi, ki so se je ustrašili, nato pa posilijo prvo Evropejko, ki jim pride pred oči. Sprašujem se, kaj bi naredila svojemu soprogu, ki bi zahteval nadzor nad mojimi osebnimi stvarmi v času, ko sem zaradi pogostega obolevanja najinih otrok v vrtcu pustila službo in ostala doma in me je moral preživljati: zagotovo bi vložila tožbo za ločitev.
V drugem letniku gimnazije mi je moj oče dejal, naj si sama napišem opravičila, kadar jih rabim. Kar zmrznila sem- kaj bo pa razrednik rekel?? Ti mene lepo podpiši, mi je odvrnil oče, saj poznaš moj podpis, če bo pa kaj narobe, mu bom že jaz povedal, da sva dogovorjena, saj je tvoje življenje in tvoja odgovornost hoditi v šolo in jo čim bolje zaključiti, ne moja, je pribil. Kljub temu mi je pred vsakoletnem roditeljskem sestankom v septembru, kamor so morali starši priti in se razredniku podpisati na papir, da je lahko primerjal podpise s kasnejšimi opravičili, rekel, no pokaži mi, kako se podpišeš, da se bom jaz podobno podpisal pri razredniku… Moj oče je bil res zakon. In to v pravem pomenu. Razlikoval je odgovornost in red. Hišni red pri nas je veleval, da smo morali biti otroci doma do desete ure zvečer, ob enajstih pa je morala biti popolna tišina. In v nekaj mesecih, ko sva z možem kot mladoporočenca (polnoletna!) stanovala še pri nas doma, je hora legalis veljala za oba! Bila je pač očetova hiša in on je določal hišni red, kar mi je bilo takrat in danes jasno.
Država je te dni razburila z nekim pravilnikom, kamor je napisala, da starši nimajo vpogleda v ocene svojega polnoletnega otroka. V času kislih kumaric, ki ga prekinjajo otročje izjave nedoraslih polnoletnih politikov, ki svoje odgovornosti, ki so jim jo zaupali volivci, ne znajo izkazati, rekoč, da se z zmagovalcem volitev nočejo pogovarjati niti o programih, je popestrila debata o vpogledu v ocene in kritikah države, ki si je prav zdaj izmislila ta pravilnik. Zadrgnjenost je udarila ven med desničarji in levičarji, eni so na plano prinesli pravico vpogleda v ocene s pogojem preživljanja, drugi so se zjokali, kako politiki napadajo družino. No, oboje se mi zdi hinavsko in neumno. Neumno zato, ker si tega država ni izmislila zdaj, pravica do vpogleda v osebne podatke, kar šolska ocena nedvomno je, je jasno zapisana v že več kot desetletja star zakon o varovanju osebnih podatkov ( najmanj ravnatelji bi to morali vedeti že od leta 2007), hinavsko pa zato, ker nihče, ki trezno razmisli, ne more zanikati, da kot starši ne boste veliko naredili, če začnete gledati v ocene svojega dijaka po osemnajstem letu. Kajti, dragi starši, če niste svojih otrok vzgojil k odgovornosti (dobro, lahko izberete tudi drugačne načine, kakršnega je izbral moj oče) in jim stali za hrbtom ter jim pomagali, spodbujali in nadzirali, nalagali, zahtevali in zaupali do njihovega petnajstega leta, jih po tem času tudi ne boste z nobenim nadzorom usmerili na boljšo pot. Seveda ta sistem ne zajame prav vseh izjem, denimo posebnih potreb, toda to je druga zgodba in drug pristop.
Se še spomnite, kako ste otroka vpisali na srednjo šolo? Na prijavnici je stal podpis ravnatelja, ki je s tem potrdil pravilnost podatkov, ter vaš in otrokov podpis. S podpisom na prijavnici ste s svojim otrokom sklenili nekakšno pogodbo in se zavezali, da ga boste v času šolanja preživljali, vaš otrok pa se je zavezal, da bo redno opravljal šolske obveznosti. V tem duhu bi morali tudi nadaljevati, duhu zaveze in odgovornosti. Ustava in zakon vas zavezujeta k preživljanju otroka po obveznem izobraževanju, le če se otrok redno šola. Spomnite svojega otroka na to vselej, ko je to potrebno. V šolo pa pojdite pogledat ocene in se pogovorite z učitelji zato, da vam bodo bolj kvalificirano kot vaš otrok povedali, kje rabi pomoč, za kaj je nadarjen, čemu ima težave v šoli. In mu skupaj z učiteljem pomagajte, da bo razumel snov, stojte ob njem, ko bo mukoma pisal vaje in skušal razumeti, ure in ure, če bo to v vaši moči, in hkrati zahtevajte izpolnitev pogodbe med vama. Tako mu boste pomagali, vse drugo je ( tako menim) napihovanje ega in čustvena nedoraslost staršev. Pika Nogavička se je odločila, da noče odrasti. Toda že v tistem trenutku je bila že bolj odrasla kot gostja Aničine mame, ki je grdo opravljala svojo služkinjo in na ta pritlehen način dvigovala sebi ceno, ampak res samo sama pri sebi.
V nedeljo bom navijala za Hrvate. Zato , ker so naši sosedi. BI tudi za Italijane, Avstrijce in Madžare, če bi se soočili z Angleži. In, žal mi je, ker je naša vlada že tako hitro vložila tožbo proti Hrvaški in si s tem zapravila manevrski prostor za dogovarjanje. Prepričana sem, da bi z dogovarjanjem lahko iztržili ne le uresničevanja arbitražnega sporazuma, temveč dobili še več. Ja, pa navijala bom za Hrvate, ker res dobro igrajo in vedo, kaj delajo na igrišču. Kup razlogov, da me danes skritizirate desničarji in levičarji. Privoščite si. Se bomo vsaj malo ogreli za pravo poletje.
Mojca Škrinjar
vir slike: https://www.flickr.com/photos/elpadawan/25675960565
Jul 14, 2018