Župana vsi radi gledajo, kako se smeji in dviguje otroke k sebi ter se priložnostno slika z njimi. Ko pa se soočijo krajani z njim in jim zabrusi, da jim bo nacionaliziral zemljo za cesto, če je sami ne bodo takoj brezplačno predali, se jim čeljust..
Vesela sem, ko se obnovi hiša v moji okolici, ko zraste nov nebotičnik, ko zacvetijo rože v krožišču, drugačne v vsakem letnem času, ko se pojavi nova, zanimiva trgovinica s slovenskimi spominki ali zdravo hrano, rada imam Ljubljano.
V tem mandatu je bilo urejenih nekaj cest, zapolnilo se je nekaj gradbenih jam, ena še posebej lepo z novim hotelom, zgrajenih je bilo nekaj novih socialnih in varovanih stanovanj, urejenih nekaj kulturnih poslopij, posebej smo veseli prenovljene Plečnikove hiše, pa Švicarije, dobili smo nov gimnastični center. Ljubljana je poskrbela za solidno število mest v vrtcih, obnavljala vrtce in šole, center je dobil z novimi trgovinicami končno podobo turističnega mesta. Vedno številčnejši tuji in domači gostje najdejo kopico zanimivih prireditev. Tega smo bili vsi svetniki in svetnice veseli, ne glede, v kateri stranki smo. Malce pokvari nasmeh misel, da bi bile lahko vse stvari narejene enako dobro a ceneje. Ljubljana je z novim prometnim režimom dobila veliko več novih parkirišč.
Toda Ljubljana je ob tem, da je poskrbela za številne migrante, ki povzročajo tudi že nevšečnosti v mestu, dvignila cene za pomoč na domu ostarelim in invalidom in s tem požela med desnimi strankami slabo voljo. Dobila je novo ulico, ki s svojim orientalskim imenom vnaša nelagodje, ki tli še od turških vpadov v deželi. Plečnikov stadion je propadal naprej, nekoč elitni hotel na šišenskem hribu pa je dokončno razpadel. Nekoč mirno in arhitekturno izredno urejeno predmestje Rožna dolina so barbarsko pozidali s kockastami hišami, ki nikakor ne sodijo tja, v Dravljah so stanovalcem spokojen razgled na travnik zaprli orjaški bloki. Ljudje so se upirali a nič ni pomagalo. Ljudski upor ni pomagal nič tudi pri ekološkem genocidu, in dela za kanalizacijski vod , ki bo tekel sredi bazena z najboljšo podtalno pitno vodo, so stekla.
Rak rana je od začetka mandata ostal promet, ki nima ne repa ne glave v Ljubljani in je daleč od zelene prestolnice, z naslovom katere se je ponašala v tem mandatu. Sredi mesta čepi stara, premajhna železniška postaja, do katere vodijo stari tiri, menda še iz časa Marije Terezije. Ljubljana tudi cela nima kanalizacije, kar je unikum glavnega mesta sredi Evrope. Prošnje opozicije, SDS, Nsi in SLS naletijo na gluha ušesa. Menda bomo morali počakati na kolero, da se bo kaj spremenilo.
Župana vsi radi gledajo, kako se smeji in dviguje otroke k sebi ter se priložnostno slika z njimi. Ko pa se soočijo krajani z njim in jim zabrusi, da jim bo nacionaliziral zemljo za cesto, če je sami ne bodo takoj brezplačno predali, se jim čeljust povesi. Vidijo drug obraz. Ima pač oblast in lahko dela vse, kar hoče. Skoraj. Svetniške pobude opozicije praviloma zavrača, čeprav so dobre, izvrši jih pa čez leto, dve, pod svojo znamko. Tudi varovan železniški prehod čez Verovškovo, kjer sta morala umreti dva otroka, da so pripravili načrt za podhod. Tudi Aljaževa ulica, kjer je župan po naših neštetih prošnjah naredil grbino šele potem, ko je avtomobilist zbil otroka na prehodu.
Kultura je zadnja stvar pod soncem v našem mestnem svetu. Župan ni izbiral niti besed, niti načina, kako se norčevati iz opozicije, jo žaliti in izganjati iz dvorane, zlasti žolčno je napadal stranko SDS ter svetnico Levice. Ženske iz opozicije, seveda ne tiste »pod b«, kot smo šaljivo rekli namišljeni opoziciji SMC, smo bile zlasti tarča najhujših posmehljivih in žaljivih pripomb župana. Žalitve so bile del folklore, glavni tajnik ljubljanskega muslimanskega združenja pa je tistim, ki smo nasprotovali Džamijski ulici, odkrito grozil. Nekaj sej je bilo celo kulturnih - tiste, ki je vodil podžupan Čerin, in iz neznanega razloga julijska seja, ki jo je vodil sam župan. Pa ne da se mu je kaj pripetilo?
Z ljubljanskega gradu je visela zastava v čast LGBT, slovenska pa ni smela viseti. Toda po srečnem naključju smo si člani opozicije izborili trg Marije Terezije in ohranili stavbo, ki izpričuje zgodovino upora proti totalitarizmu, Celico. Opozicija, zelo pisana po sestavi, se je največkrat oglašala v sestavi SDS, NSI in SLS, zelo glasna in večkrat kot ne, dokaj realna je bila Levica v podobi ene svetnice, potem ko je po dveh letih razpadla njihova svetniška skupina. Dostikrat sva bili istega mnenja, očitno obe dava nekaj na socialo, ko pa je zagovarjala prost prihod migrantov v Slovenijo, mi je postalo slabo in sem zapustila tisto sejo. Iz spomina pač ne morejo Antifa, s koli in palicami, ki so čakali v družbi župana in bivšega predsednika Kučana na protestnike, ki so se upirali nebrzdanemu migrantskemu toku.
Bili smo zavzeta opozicija, mi iz SDS, prav tako Nsi in SLS, vzeli smo si čas in preštudirali gradiva, kaj pohvalili, in kritizirali nesmiselne ali predrage stvari. Tudi nekateri iz SMC so jih, toda oni so praviloma glasovali za vsako stvar, zato smo jim dali vzdevek »opozicija pod B«. Žal nekaterih iz vrst Liste Zorana Jankovića nikoli nismo slišali. Za nekatere ne vem nit, kako zveni njihov glas. Nekateri iz omenjene liste pa so bili prav kulturni in pogovorljivi, žal so se šteli na prste ene roke, vedno pa so znali potegniti zavoro, ko so videli, da jim je šef postavil mejo. Čez to, s svojo glavo in svojim prepričanjem, nikoli niso prišli. Nikoli se niso zmotili in glasovali kot en stroj, mi iz SDS pa smo si vzeli tudi svobodo sem ter tja glasovati različno.
Zelo rada imam Ljubljano in veselim se najmanjšega napredka, toda raje bi videla, da bi bilo vse narejeno transparentno in ceneje ter da bi se lotevali prioritet, kot so ceste, promet, čista pitna voda, vrtci, šole, skrb za starejše, invalide in uboge. Od vsega pa bi najbolj rada, da Ljubljana spet dobi slovensko kulturno dušo, ki je izpuhtela tam od sredine devetdesetih dalje, v zadnjem času pa se je precej zbalkanizirala.
Dobila sem veliko vabil na kulturne prireditve, nekaterih sem se lahko udeležila, kolikor mi je dopuščal čas. Turizem in kultura lepo domujeta v Ljubljani, izvzemši kulturo sredi mestne hiše. Upam, da bo naslednji mandat boljši. Razcvet se namreč lahko spremeni tudi v hišo, ki jo pojedo mravlje z ljudmi vred.
Mojca Škrinjar, mestna svetnica svetniške skupine SDS
vir slike: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ljubljana_made_by_Janez_Kotar.jpg
Ljubljana, 08. 08. 2018
Aug 08, 2018