Moja ljuba šola
Po osemnajstih letih bivanja na Viču sem se z družino vrnila v Šiško. Ob vpisu so mi povedali, da je Osnovna šola Zvonka Runka, kot se je takrat imenovala, preveč napolnjena, da bi vzeli moja dva otroka in me želeli poslati na sosednjo šolo.
Mojca Škrinjar

Nedelja, 14. oktober 2018 ob 20:00

Odpri galerijo

vir slike je commons.wikimedia.org

Moja šola me je sprejela večkrat. Najprej kot učenko, nato kot mamo dveh otrok in končno kot ravnateljico. Nikoli ni šlo ravno gladko. Ko me je oče peljal na vpis in sva korakala po dolgi makadamski poti čez travnike, me je bolela noga. Ni bilo prva dolgo, ko so mi zašili veliko rano, ki je bila posledica grdega padca s kolesom- dirkanje s prijateljčki se bi lahko izšlo še slabše.

Toda prvi razred je bil res lepo obdobje z najboljšo učiteljico, gospo Vehovarjevo. Še danes jo lahko dam za zgled vsem pedagogom. Po mojem četrtem razredu smo se preselili na drug konec Ljubljane, na Vič, kjer sem preživela najstniška in študentska leta. Drugič sem se srečala z mojo ljubo šolo, ko sem po končanem študiju in rojstvu dveh otrok iskala službo. Nisem je dobila. Niti na razgovor me niso povabili. Morda je bolje - na razgovoru v neki drugi šišenski šoli so mi rekli, da je dober učitelj komunist, pa sem jim povedala, da potem najbrž nikoli ne bom učiteljica.

Po osemnajstih letih bivanja na Viču sem se z družino vrnila v Šiško. Ob vpisu so mi povedali, da je Osnovna šola Zvonka Runka, kot se je takrat imenovala, preveč napolnjena, da bi vzeli moja dva otroka in me želeli poslati na sosednjo šolo. Vztrajala sem, da moja otroka sodita v to šolo, ne nazadnje zaradi šolskega okoliša, predvsem pa zato, ker je to moja ljuba šola. Svetovalna delavka se ni kaj dosti upirala in otroka sta začela obiskovati prvi razred in tudi zaključila šolanje v osnovni šoli Spodnja Šiška. Tako se je namreč preimenovala, ko je šišenska skupščina v paketu preimenovala vse šišenske šole in jim namesto herojskih imen dodelila ledinska imena. Tako je vrnila moji ljubi šoli staro ime. Vesela sem, da sem soodločala o tej zadevi v šišenski skupščini, izvoljena kot delegatka na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji po drugi svetovni vojni.

Po nekaj ustvarjalnih letih poučevanja na Osnovni šoli Majde Vrhovnik sem se odločila kandidirati za ravnateljico na moji ljubi šoli. Prestati sem morala zahtevno zaslišanje pred številčno komisijo in glasovanje treh zborov šišenske skupščine. Presenetljivo je bilo zelo malo glasov proti. Razen takratne liberalne demokracije so me podprle vse stranke pa še liberalci niso znali povedati prav dobro, zakaj so se tako odločili.

Moje prvo leto ravnateljevanja je bilo težko. Zaradi nahrbtnika, ki sem ga nosila, v njem pa so bile napredne metode poučevanja iz osnovne šole Majde Vrhovnik in odnos do učencev. Nisem mogla sprejeti za moje pojme preveliko količino slabih ocen, ki so bile podeljene učencem, nisem mogla sprejeti tega, da niso bili vsi prepričani, da so tam zaradi učencev. Nekaj učiteljev je odšlo zaradi nestrinjanja z menoj, nekaj jih je odšlo v pokoj in nekaj v podjetniške vode. Z ostalimi učitelji sem našla skupni jezik, tudi zato, ker sem se naučila, da se spremembe uvajajo postopno, četudi se zdi, da se zelo mudi. Z njimi sem ustvarila čudovito šolo, kjer so bili učenci sprejeti, kjer so učitelji dali vse od sebe, in kjer so od učencev zahtevali in jim tudi pomagali, da izrazijo vse svoje potenciale. Osnovna šola Spodnja Šiška je res dobra šola, tudi zato, ker je izbrala razvoj, ne lagodnega udobja.

V štirinajstih letih mojega dela je bila Osnovna šola Spodnja Šiška povsem prenovljena, dobila je nova vrata učilnic, vse učilnice in upravni prostori so dobili novo pohištvo, nekoč povsem zanemarjena okolica, kjer so vandali dnevno pulili ograjo in vrtne klopi, teptali novo posajene grmičke, se je spremenila v pravi arboretum, počečkana in preluknjana fasada je bila povsem prenovljena, nad prizidkom smo zgradili novo, menda največjo osnovnošolsko knjižnico v Sloveniji. Jaz mislim, da tudi najlepšo.

Toda najlepše stvari so se zgodile v sami šoli. Prvi v Sloveniji smo pričeli z uvajanjem elementov Montessori pedagogike, za katero sem prepričana, da je najboljša pedagogika. Tudi rezultati učencev, ki so bili udeleženi v tem projektu, so bili bistveno boljši od rezultatov povprečnega učenca. Tu učenci so v povprečju obiskali knjižnico in si izposodili sedemindvajsetkrat več knjižnih gradiv kot drugi učenci, izkazovali so trikrat boljšo bralno pismenost kot ostali, imeli so boljše ocene pri matematiki in drugih predmetih. V Ljubljani danes deluje odlična zasebna Montessori šola. Da bi v javno šolo uvedli Montessori kurikul, mi ni uspelo niti kot ravnateljici, niti kot generalni direktorici za vrtce in osnovno šolstvo na Ministrstvu za šolstvo. Slutila sem pritiske tvorcev devetletke, dokazati jih nisem mogla. Danes sem prepričana v to. Projekt devetletke je bil predrag, osebni prestiž tvorcev pa prevelik. Danes sem tudi prepričana, da je bil projekt devetletke povsem zgrešen. Nobene potrebe ni, da gredo otroci tako zgodaj v šolo, še manj potreben je bil diskriminatorni nivojski pouk, ki je ločil otroke pri vseh urah matematike, slovenščine in tujega jezika. Dokaz za to so bili veliko boljši rezultati bralne pismenosti enako starih učencev v Sloveniji (poročilo o bralni pismenosti 2007), ki niso bili vključeni v projekt uvajanja devetletke ter uničujoče poročilo Unesca 2011 o škodljivosti nivojskega pouka. Dokaz za to je nenazadnje tudi izjemno naraščajoče število staršev, ki želijo zadržati otroka še eno leto več v vrtcu pred vstopom v šolo. Še danes pa sem prepričana, da bi možnost izvajanja alternativne pedagogike morala imeti tudi javna, ne le zasebna šola. Toda do take demokracije v Sloveniji, kjer bi javna osnovna šola ponujala več kot en, državni kurkul, smo še daleč.

V Osnovni šoli Spodnja Šiška je začela prvič v Sloveniji delovati mednarodna osnovna šola. Sestavili smo svoj kurikul mednarodne osnovne šole in svoja spričevala, učiteljica pa je poučevala v angleškem jeziku. Žal je bila šola takrat že premajhna za polno postavitev celotne vertikale, zato smo jo preselili in začela je delovati pod okriljem Osnovne šole Danile Kumar. Danes je osnovna mednarodna šola v Sloveniji samostojna, mednarodno priznana šola.

Poseben dosežek mojih mandatov v šoli je bil vzgojni načrt. Nismo več uporabljali opominov, ampak sistem odgovornosti in zavez. Temu smo bili zavezani vsi, učitelji, učenci in starši. Pri vzgoji pa smo tudi veliko težo dalo domoljubju in spoštovanju drug drugega.Projekt kulturne vzgoje, po kateri smo vsakega otroka izobrazili o zgodovini in umetnosti arhitekture v Ljubljani, pa tudi to, da je vsak učenec v času svojega šolanja najmanj trikrat obiskal Narodno galerijo, Moderno ali kakšno drugo galerijo. Narodna galerija je šoli dala posebno priznanje kot šoli, ki je največkrat obiskala galerijo v Sloveniji. Imeli smo pouka za nadarjene, sama sem vodila skupino nadarjenih, ki je redno pripravljala gledališke predstave v angleščini. Ostale kolegice in kolegi s o mi pri tem pomagali z likovno sceno in glasbo. Redno smo izvajali prečudovite božične koncerte v prelepi šišenski cerkvi in imeli smo tri ali včasih celo štiri zbore, razstavljali smo v Evropskem parlamentu v Bruslju. Imeli smo likovne tabore in izlete po Evropi s pevskimi zbori. Izvajali smo projekt Tempus, ki je opolnomočil učence v naravoslovju. Moja globoka hvaležnost gre kolegicam in kolegom, da smo te in še mnogo drugih projektov odlično izpeljali. Težko je izpostavljati posamična imena kolegic in kolegov, v tistem letu, ko sem odšla, so bili vsi izjemni. Z nekaterimi se še danes redno srečujem, z vsemi pa se ustavim v prijetnem pogovoru, če se mimogrede srečamo.

Dolgih štirinajst let sem bila ravnateljica na Osnovni šoli Spodnja Šiška. Ko je bilo najlepše, me je usoda popeljala na mesto generalne direktorice za vrtce in osnovno šolstvo na Ministrstvu za šolstvo. Šla sem v upanju, da lahko naredim v šolstvu to, kar smo naredili v Osnovni šoli Spodnja Šiška, Šišenski grad, kot so mi duhovito na spominsko priznanje zapisali kolegi, ko sem odhajala. Mnogo pomembnih stvar sem lahko uresničila, vključila v zakon o osnovni šoli vzgojni načrt, razvodenila nivojski pouk z vpeljavo heteorgenih manjših skupin namesto nivojskih, vpeljala vanj tudi manj všečne a potrebne in koristne ukrepe, kot je ukrep ponavljanja tudi v prvem triletju in možnost prešolanja disciplinsko težavnega učenca na drugo osnovno šolo brez soglasja staršev ter vpeljava drugega tujega jezika kot obveznega v osnovni šoli pa fleksibilni predmetnik.

Ko je vlada Janeza Janše 2008 izgubila volitve, sem odšla s tega mesta za dve leti na Zavod za šolstvo, kjer sem lahko na terenu spremljala rezultate svojih zakonskih sprememb. Odlično sem sodelovala z gorenjskimi ravnatelji in se težko poslovila od njih, ko sem odšla za direktorico Cirius Kamnik na čudovito delo z mladimi gibalno oviranimi učenci in dijaki. Ko sem leta 2012 postala državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, so me pretekle izkušnje spremljale in bogatile. V tistem letu sem pri spremembah v šolskem delu zloglasnega ZUJF a dodala še dokončen položaj heterogenih skupin ter v šolski koledar dodala določilo, da se pouk ne sme začeti pred pol osmo uro. Ko bi ne imela ravnateljskih izkušenj, bi me morda lahko še prepričali, da je nemogoče sestaviti tak urnik, tako me pa niso mogli. Vse zakonske spremembe, ki sem jih vključila v besedila zakonov, minister in vlada potrdila, parlament pa sprejel, še vedno stojijo. Razen oviranja pri drugem tujem jeziku, pa še to se sedaj vrača. Je bil pač takrat prehud zalogaj za intelekt nekaterih odločevalcev, ki so nasledili moj položaj.

Trenutno se ukvarjam z digitalizacijo vodenja in upravljanja v šolstvu, kar naj bi ravnateljem in šolam prineslo bistveno olajšanje birokratskega dela. Tega ne bi mogla učinkovito početi, če ne bi bilo za mano toliko raznolikih izkušenj, predvsem pa časa v Osnovni šoli Spodnja Šiška. Danes, ko se peljem mimo moje ljube šole, kjer je nekoč pri hišniku moj ded spoznal mojo babico, šole, ki jo je obiskoval moj oče, moji otroci in jaz sama, šole, ki sem jo vodila, čutim globoko hvaležnost. Ne le zaradi množice odličnih rezultatov, ki smo jih dosegli skupaj z učitelji, z razumevanjem in pomočjo staršev, z dobro voljo in odgovornostjo učencev, z razumevanjem in pomočjo ustanovitelja. Predvsem zaradi ljudi, učiteljev. Pa ne le zaradi vseh, ki so se z menoj neutrudno, z entuziazmom prebijali skozi težave, na katere smo naleteli in se na koncu veselili rezultatov, temveč tudi zaradi tistih, omahujočih, ki so me opominjali na to, kar še ni bilo dobro in smo nato izpilili rešitve, morda pa celo obupali in odšli. Naštevanje vsakega posebej, ki smo v teh letih soustvarjali, bi bilo predolgo. Vsak zase zagotovo dobro ve, koliko in kaj vse je naredil. Želim pa dodati le eno izjemo, zapis imena osebe, ki mi je ves čas stala ob strani, mi brezpogojno pomagala, me spodbujala in me tudi prenašala v moji morebitni prezahtevnosti, mi prijazno in nevsiljivo svetovala. Posebna zahvala gre moji dolgoletni pomočnici, Jožici Pezdir. Njej gre gotovo velik del zasluge, da šola ostaja ambiciozna, razvojna, kakovostna in lepa. Prepričana sem, da bo v šoli našla vse, ki jim gre moja zahvala, pa tudi tiste, ki so odšli v pokoj ali odšli v druge službe.

Osnovna šola Spodnja Šiška nadaljuje odlično delo. Dovolj učencev je, sloves šole ostaja in se nadgrajuje, Slovenija je zaradi tega boljša. Vse dobro, moja ljuba šola!

Oktober 2018

Mojca Škrinjar

Teme
Šolstvo znanje je moč
Zadnje objave
V ŽIVO iz Državnega sveta: Politizacija slovenskih vrtcev in šol
Spremljajte prenos v živo 
Državljani bomo lahko del svoje dohodnine namenili ne le nevladnim organizacijam, temveč tudi javnim šolam in vrtcem.
Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, katerega pobudniki so poslanci in poslanke skupine Nepovezanih poslancev, prinaša dobrodošlo spremembo člena, ki natančneje opredeljuje delovanje šolskih skladov. Novi člen podrobneje določi namembnost šolskega sklada in s tem sledi potrebi ne le šole, ki z donacijami pridobiva nadstandardno opremo, temveč tudi posameznim učencem in dijakom iz manj spodbudnih okolij, ki se udeležujejo dejavnosti šole, ki ni povsem javno financirana, kar je bila sicer tudi dosedanja praksa šol, vendar bi bila tovrstna donacija lahko tudi obdavčena ob preseganju cenzusa. Novela to odpravlja, saj je davek na darilo lahko breme za družino iz šibkejšega okolja. Hkrati je bistvena novost, da državljani lahko namenijo del svoje dohodnine ne le nevladnim organizacijam, temveč tudi javnim šolam in vrtcem. Sprejeti amandmaji tehnično izboljšujejo besedilo členov. Slovenska demokratska stranka rešitev podpira, hkrati pa opozarja, da je v prihodnosti potrebno urediti izobraževalne dejavnosti šole tako, da bodo v celoti javno financirane za vse učence in dijake. Pri tem posebej poudarja pomen zdravega prehranjevanja, ki naj bo del vzgojno izobraževalnega programa. Za navedeno pa je potrebna celostna tako sistemska kot finančna ureditev, za kar si bo Slovenska demokratska stranka prizadevala, da se uresniči v najbolj optimalnem času. Slovenska demokratska stranka pričujočo spremembo zakona tako prepoznava kot enega izmed korakov, ki vodi k zastavljenemu cilju, zato bo zakon podprla.
Odgovor ministra Vizjaka na poslansko vprašanje Mojce Škrinjar o zagotovitvi čiste pitne vode v Ljubljani
Najprej poslanko zanima, ali je kdo odgovarjal za nepravilnosti, ki jih je razkrila revizija in kako je odgovarjal. Poslanko nadalje zanima tudi, ali je Mestna občina Ljubljana vložila vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki bi vključevalo nadaljevanje gradnje na spornem območju med Brodom, Črnučami s čistilno napravo v Ljubljani. Sprašuje še, ali minister spremlja ravnanje Mestne občine Ljubljana, če bi le-ta vlogo vložila na pristojno upravno enoto in kako bo nadzoroval ravnanje upravne enote, da bo ta upoštevala nove ugotovitve Agencije RS za okolje, glede na to, da je jasno povedal, da je gradnja kanalizacije na omenjenem spornem območju povsem neustrezna in v nasprotju z okoljevarstvenimi standardi. Kanal C0 je namreč umeščen na vodovarstveno območje, ki zagotavlja pitno vodo 70 % območja Mestne občine Ljubljana, to pa zaradi ureditev kanalizacije nekaj gospodinjstvom, ki na tem območju Ljubljane nimajo urejene kanalizacije ter zlasti za potrebe občin Vodice in Medvode. Slednje je v nasprotju z okoljevarstvenimi standardi, saj bi občini morali zagotoviti čistilno napravo v svojem okolju v skladu z načelom, da je čistilna naprava čim bližje viru onesnaženja. Poslanka še meni, da je kanal C0 v nebo vpijoč primer skrajno skorumpirane stroke in zlorabe funkcije odločevalcev, ki so pripomogli k začetku tako zastavljenega projekta in pridobil evropska sredstva. Ministra sprašuje tudi, kaj bo naredil za ohranitev vira pitne vode za Ljubljančanke in Ljubljančane in ali bo prepustil težko situacijo na pleča nekaj posameznih osveščenih lastnikov zemljišč na območju gradnje tega kanala, ki jih Mestna občina Ljubljana pospešeno razlašča. Zanima jo tudi, kaj se bo zgodilo, če lastniki ne bodo vložili zahteve za priznanje statusa stranke v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za ta objekt, ker bodo morda zgrešili informacijo o vložitvi takšne zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in ali je grozeča ekološka bomba res odvisna zgolj od časa in pozornosti nekaj zasebnikov. Bo za gradnjo kanala C0 pridobljeno gradbeno dovoljenje in kako bo to minister preprečil ter kaj bo v dobro ohranitve pitne vode v Ljubljani kot najbolj odgovoren storil. Na koncu poslanka poziva ministra k največji čuječnosti ob nameri Mestne občine Ljubljana za pridobitev gradbenega dovoljenja na spornem območju in ministra kot največjega varuha zdravega in čistega okolja v državni upravi prosi, da uporabi vse vzvode da Ljubljančanom in Ljubljančankam ohrani čisto pitno vodo, kot jim je zagotovljena z Ustavo Republike Slovenije. V nadaljevanju podajamo odgovore, kot sledi. Ad. 1 Na Ministrstvu za okolje in prostor ter Agenciji za okolje in prostor je bila izvedena reorganizacija, v okviru katere je prišlo do določenih kadrovskih sprememb in drugačnih rešitev. Ad 2 Uvodoma poudarjamo, da Ministrstvo za okolje in prostor ni investitor izgradnje kanalizacije v občinah Vodice, Medvode in Mestna občina Ljubljana. Po podatkih, s katerimi razpolaga ministrstvo, je investitor Mestna občina Ljubljana v okviru gradnje kolektorja C0 na odseku Brod – Črnuče odločil za spremembo projekta iz razloga dodatnega varovanja vodnega vira Kleče in je predvidel polaganje cevovoda v t.i. kineti. Agencija za okolje Republike Slovenije (v nadaljevanju: ARSO) je po uradni dolžnosti začela predhodni postopek v zvezi s spremembo gradnje povezovalnega kanala C0 - izvedba dodatne zaščite pred izcejanjem vode iz kolektorja v podtalje s polaganjem cevi v vodonepropustno armirano betonsko kineto na dolžini ca. 2,1 km. Postopek je zaključen, ARSO je 28. 9. 2020 izdal sklep št. 35405-515/2019-25, 35415-33/2020-4, 35415-36/2020-4, da je za nameravani poseg investitorja Mestne občine Ljubljana - Vgradnja povezovalnega kanala C0 z dodajanjem armiranobetonske kinete med revizijskima jaškoma 142 in 166 v dolžini 2.128,95 m potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Postopek presoje vplivov na okolje se skladno z Gradbenim zakonom izvede v okviru integralnega postopka pridobivanja gradbenega dovoljenja, investitor pa vloge za izdajo takega dovoljenja na Ministrstvo za okolje in prostor še ni podal. ARSO je decembra 2020, s strani nosilca nameravanega posega Mestne občine Ljubljana prejel vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja za nameravani poseg, ki je bila s sklepom št. 35402-30/2020-4 z dne 20. 1. 2021 zavržena. Mestna občina Ljubljana se je na sklep pritožila, pritožba je bila z odločbo št. 35402-3/2021-2550-5 z dne 6. 5. 2021 zavrnjena. Ad 3 Najprej je potrebno pojasniti, da Ministrstvo za okolje in prostor ni pristojno za dajanje navodil oziroma za neposredni nadzor nad delom upravnih enot. V skladu z Zakonom o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16, 36/21 in 82/21) so za opravljanje upravnih nalog, ki jih je zaradi njihove narave potrebno organizirati teritorialno, pristojne upravne enote. Naloge so določene v posameznih področnih zakonih. Poleg tega velja izpostaviti še, da je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 35100-739/2021-2550-9 z dne 28. 9. 2021 v postopku z izrednim pravnim sredstvom, izreklo za nično gradbeno dovoljenje št. 351-2737/2020-6 z dne 18. 1. 2020 izdano s strani Upravne enote Ljubljana. Za zadevni poseg je namreč potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje po integralnem postopku. V postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja je potrebno ugotoviti tudi, ali načrtovani poseg vpliva na okolje. Ad 4 Za zavarovanje vodnih virov na območju Republike Slovenije so izdane uredbe o vodovarstvenih območjih. Uredba o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnika Ljubljanskega polja (Uradni list RS, št. 43/15) je namenjena varovanju vodnih virov na zadevnem območju Ljubljane. Nadzor nad izvajanjem te uredbe in drugih predpisov je v pristojnosti Inšpektorata RS za okolje in prostor.Glede priznavanja položaja stranke v postopku ter morebitne zamude rokov s tem v zvezi je potrebno upoštevati veljavne predpise. Ad 5 Ministrstvo za okolje in prostor je v preteklosti in bo tudi v prihodnje storilo vse, kar je v njegovi pristojnosti za zavarovanje vodnih virov za oskrbo prebivalcev s pitno vodo povsod na celotnem območju Republike Slovenije, ne le na območju Mestne občine Ljubljana. Pitna voda je namreč ena izmed najpomembnejših dobrin, najpomembnejših naravnih bogastev in jo moramo ohraniti tudi za naše otroke in vnuke. S spoštovanjem, mag. Andrej Vizjak minister  
Mojca Škrinjar: Od Stevanovića do Prodanovića
Napovedano indijansko poletje je izdalo vremenarje in jesen nas je nenavadno zgodaj opomnila z vetrom, nizkimi temperaturami in nenavadnimi nalivi. Pa ne bom o Greti oziroma podnebnih spremembah oziroma zeleni politiki in prisilnemu prezračevanju šolskih učilnic, skozi katero se skuša #LeviBiznis prebiti do državnega financiranja. Govora je o vroči politični jeseni, ki  še z zadnjimi močmi opleta z repom, da bi ohranila vzporedne mehanizme globoke države, ki jo v odmevni  knjigi s takim naslovom opisuje  Rado Pezdir. Ko je kolesariat nekoliko izgubil privlačnost in so se ljudje naveličali  tovrstnih medijskih  prispevkov, socialna omrežja pa spregledala poplavo “fake” naslovov, ki jih producira  nekaj  elektronskih naslovov iz istega prostora, ki mu lahko  po domače rečemo  #RdečiCenter, si je ta izmislil novo bombico. Anticepilce. Ki so se s petka, ki je bolj primeren za odhod na vikend, preselili na sredo,  napolnili Trg republike in zmetali nekaj deset kilogramov granitnih kock v pročelje parlamenta, skozi luknje v steklih pa še molotovke. To pa ne glede na to, da so vedeli, da nas je nekaj poslank in poslancev, pretežno iz koalicije, še na delu  v sami zgradbi. Seveda so, kakšno naključje, preden se je začela  najhujša invazija na parlament, pobegnili vsi poslanci SD. V dvorani so Levica, SAB in LMŠ pustili po enega ali največ dva svojih poslancev, ki jih očitno štejejo za  drugorazredne, ki jih očitno ni bilo škoda pogrešiti, če bi slučajno parlament začel goreti, kar pa  ni bilo prav daleč od tega. Jaz bi se na njihovem mestu krepko zamislila. In ko smo mislili, da huje že ne more biti, se je od nekod vzel neki Stevanović, ki je pozval celo Slovenijo, naj, pa magari v torek, blokirajo  ljubljanske ceste med najbolj odmevnim dogodkom slovenskega predsedovanja. Tako je lahko častitljiva Rosvita Pesek na Odmevih zaskrbljeno poročala, da je Slovenija poslala v svet čudno sliko. Seveda se je čez teden sredina zgodba ponovila, protestniki pa so bili na koncu mokri in pekočih oči, kar je Stevanovič  na ulici,  del opozicije pa  v parlamentarni dvorani pripisal, po njihovem, teroristični policiji in vladi. Starši, ki zaradi zasedenih ulic niso mogli po svoje otroke v vrtec ali šolo, ljudje, ki so hiteli  k zdravniku ali na sestanek, so bili kolateralna škoda revolucije, ki Stevanovića in njegovih podpornikov prav nič ne briga- cilj posvečuje sredstva! Izgredi mečejo slabo luč tudi na petkove kolesarje in levo opozicijo (Foto: zajetje zaslona) Revolucija pa ima dva obraza, kjer je zgoraj opisani zgolj senca pravega. Ta, pravi, je viden v drugem koraku, ki  želi narediti  mednacionalno  razprtijo, in če ne gre s kolesom, gre pa s trdim ali mehkim č. V času Jugoslavije je nekaj Slovencev odšlo v druge republike, še več pa je prišlo državljanov iz drugih republik v Slovenijo. Nekateri kot fizični delavci, drugi kot uradniki ali podjetniki. Danes živi v Sloveniji že tretja ali četrta generacija priseljencev, ki je ne loči od avtohtonega ljudstva nič drugega kot zadnja črka v priimku, trdi č ali mehki ć. Med njimi so pridni  delavci, obrtniki,  uspešni športniki,  učitelji, zdravniki, učenci, dijaki.  Res, tudi med potomci priseljencev so, kot med avtohtonimi Slovencev takšni in drugačni, dobro in zlo je porazdeljeno, žal, med vse ljudi. Zato je kot bomba udaril kratek in iskren zapis Igorja Prodanovića, ki je nalil čistega vina vsem, ki so hoteli zanetiti državljansko vojno med  trdim in mehkim č jem: proglasil se je za migranta, katerega starši so prišli v Slovenijo iskat boljši kruh, našel svojo novo domovino, ki jo spoštuje in jo ima rad, je visoko izobražen in pridno dela za preživetje svoje družine. Dokaz, da živimo v normalni družbiIgor ni pozabil svoje prvotne domovine, obišče svoje sorodnike v Bosni,  se udeležuje verskih praznovanj in družinskih srečanj,  razume in spoštuje kulturne razlike  obeh svojih domovin. V svojem zapisu pa poudari, da  kot priseljenec  spoštuje slovensko kulturo in tradicijo ter pozove vse, avtohtone Slovence in priseljence vseh generacij k strpnosti in medsebojnemu spoštovanju,  k skupnemu soustvarjanju blaginje Slovenije, zdraharjem pa pokaže možnost enosmerne vozovnice. Igorjev zapis na socialnih omrežjih je doživel nesluten pozitiven odziv. To pomeni, da vendarle živimo v normalni družbi. Kar pa seveda Rdečemu Centru ne ustreza. Še iz časov socialistične revolucije ve, da  zdraharji  in prevratniki najlaže prevzamejo oblast v   razburkanem ozračju vojne, kot je bilo med drugo svetovno vojno, ko je  komunistična partija  zlorabila narodnoosvobodilno gibanje za uničenje demokracije in  z zločini, strahovlado in goljufijo  prevzela in obdržala oblast  dolga desetletja. Prodanović si zasluži globoko spoštovanjeLeta 1991 se je Slovenija osamosvojila, postala država ter z dvojnim predsedovanjem  Evropski uniji, z dosežki svojih pridnih državljanov pridobila velik ugled. Ta bi bil še večji, ko bi gospodarstvo  in javni sektor lahko deloval brez vzporednih mehanizmov globoke države, ki pa se je očitno nismo  osvobodili. Želi vztrajati ob svojih mafijskih rabotah, uničevati delo pridnih rok vseh, ne glede na to, kako se končujejo njihovi priimki, za ta namen pa je  pripravljena ustvariti »bad guy«  Zorana Stevanovića, da bi lahko zanetila prepir v Sloveniji zaradi ene same črke. Igor Prodanović se je temu uprl, zato zasluži globoko spoštovanje za svoj pogum, kar pa so mu izkazali tudi  tisoči na  socialnih omrežjih. Igor  Prodanović je bil zaradi tega deležen tudi nekaj groženj, niso številne, so pa zato toliko bolj nevarne. Igor  je miroljuben državljan, ima družino, ki si ne zasluži živeti v nevarnosti. Zato povem: Vsi smo Igor, ne boste nas utišali! Čeprav se ne počutimo dobro ob  ujetosti v napadenem parlamentu, četudi hodimo previdno po cestah, stojimo v zastojih, povem – nismo razdeljeni, složni smo! Želimo živeti v pošteni, zdravi in blagostanja polni družbi. Normalni družbi! Mojca Škrinjar
Sprememba zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja
Poslanci koalicije v mandatu Vlade RS, ki jo vodi Janez Janša, so vložili predlog sprememb Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki vsebuje štiri poglavitne rešitve: Modernizacija ciljev vzgoje in izobraževanja: zavezanost evropski tradiciji ter spodbujanje radovednosti,Možnost napredovanja v nazive tudi za pomočnike in pomočnice vzgojitelja v vrtcu,Spremenjena sestava sveta vrtca ali šole, kjer ima ustanovitelj najštevilčnejšo skupino predstavnikov ob skupini staršev in skupini zaposlenih,Dopolnitev nabora osebnih podatkov za namen digitalizacije poslovanja. V Državnem svetu bo potekala v ponedeljek, 11. oktobra 2021, predstavitev zakona. Pričakujem, da bo največ pozornosti namenjeno spremembi sestave sveta vrtca in šole. Prenos v živo tudi tukaj, na mojcaskrinjar.si ob 14.00 uri
Kdo v resnici bi moral v Državnem zboru odgovarjati na očitke o nefinanciranju Slovenske tiskovne agencije
V Državnem zboru je na predlog opozicije v petek, 8.oktobra 2021, potekala izredna seja, posvečena problemu financiranja Slovenske tiskovne agencije ( STA), ki ne prejema denarja iz proračuna že 280 dni. Zaradi tega opozicija besni, v tujino pošilja resna opozorila, predsednica Evropske komisije zaskrbljeno guba čelo, predsednik slovenske vlade pa zaman že skoraj hripavo neštetokrat pojasnjuje v ugasnjene zvočnike slovenskih televizij. Opozicija je v petek z dvignjenim glasom, dan prej pa na odboru za kulturo še s psovkami, podkrepljeno dokazovala, da je za nastali problem kriva Vlada RS. Toda to ne drži. Drži pa, da opozicija, njeni predlagatelji, bodisi niso prebrali zakonov, Uredbe, sodbe Vrhovnega sodišča ali pa nič od tega ne razumejo. To pa je šokantno, saj so to ljudje, ki sprejemajo zakone, ki na koncu koncev krojijo življenja državljank in državljanov. Med temi poslanci pa je tudi nekdanja direktorica direktorata za proračun in nekdanja premierka, Alenka Bratušek, za katero velja, da bi morala poznati zakon o javnih financah! Poenostavljeno povedano je zadeva s financiranjem STA naslednja. 1. Vlada RS je ponudila spomladi 2020 agenciji pogodbo o financiranju za leto 2020, temelječo na Zakonu o Slovenski tiskovni agenciji, ki je direktor STA, gospod Veselinović, ni želel podpisati. Zato financiranje ni steklo. 2. Sledilo je reševanje problema- sprejet je bil protikoronski zakon, v katerem med drugim nastopa tudi določilo o izrednem financiranju STA, ki v 66. členu pravi, da mora država financirati STA v letu 2020 in 2021, četudi nima pogodbe z njo. 3. Odgovor Vlade je bil, da je izdala Uredbo (akt vlade), ki povzema določila Zakona o STA- kaj ta dela v okviru javne službe- povzetke novic v slovenščini, angleščini, fotografije.. ter določa v 4. členu, da sklene STA z Vlado RS pogodbo o storitvah za javno službo ( ne za tržno dejavnost, ki jo zakon o STA agenciji tudi dopušča!), v 7. členu pa dopolni, da če STA le ne sklene pogodbe, se pa financiranje izvede zgolj po 66. členu protikoronskega zakona, torej brez pogodbe, zgolj po Poslovnem načrtu STA. 4. Poslovnemu načrtu STA pa manjka cenik, za koliko bo prodala posamezen članek oziroma storitev javne službe. Torej, Vlada želi financirati storitve, ki jih mora, želi pa vedeti in se strinjati oziroma dogovoriti, po kakšni ceni bo to počela. Torej, če ni pogodbe, mora biti z Vlado RS usklajen Poslovni načrt, preko cenika. 5.Direktor Veselinović ne dogovori cenika, niti noče skleniti pogodbe in pričakuje zgolj denar. To pa ne gre skupaj z zakonom o javnih financah, ki v 54. členu določa, da mora vsako izplačilo temeljiti na verodostojni knjigovodski listini. To je navsezadnje povedalo v svoji sodbi tudi Vrhovno sodišče, kamor je naslovila pritožbo Vlada, potem ko je bila tožena s strani direktorja Veselinovića z zahtevo, da se uredba, ki je omogočala izplačilo STA, zadrži. 6. Direktor Veselinović je zahteval zadržanje Uredbe, ki predstavlja pravno podlago za izplačilo STA, Vrhovno sodišče pa mu je v sodbi jasno povedalo, da si reže vejo, na kateri sedi ter ga še podučilo, naj konkretizira svoje zahtevke, ob jasnih navedbah, da mora biti financiranje iz proračuna jasno in transparentno. Iz povedanega sledi, da financiranje iz proračuna ni žepnina, ki jo dajejo starši svojim otrokom, temveč je natančno opredeljena storitev, cena, znan mora biti plačnik, prejemnik, roki in način, in da mora biti to izpričano v operativnem dokumentu. To pa je lahko pogodba, dogovor ali vsaj cenik, torej neka verodostojna listina. Naj bo Poslovni načrt STA še tako dober esej, brez operativnega dokumenta ne gre. To ve vsak rektor javne univerze, ravnatelj javne šole ali vrtca, ki s financerjem podpiše pogodbo o letnem financiranju. Le direktor Veselinović, nekdanja direktorica direktorata za proračun, poslanka Bratušek in nekateri poslanci, ki sprejemajo prav te zakone, ne vedo tega? Ta seja je bila tako ogledalo neukosti, direktor Veselinović pa je kljub temu, da je (verjetno zaradi slabe vesti) odstopil, tisti, ki bi v resnici moral stati v DZ in odgovarjati na očitke o nefinanciranju STA.

Komentarji

Zdaj se predvaja
mojcaskrinjar

Sorodne vsebine

Zadnji komentarji

Twitter

Facebook

Prijatelji